Letošnji Jazz festival Ljubljana, že 54. po vrsti, je minil v znamenju zanimivih kombinacij glasbenikov ter sproščenega in drznega ozračja. Poleg saksofona, ki je bil napovedan kot vodilni motiv letošnjega festivala, smo zaznali vsaj še znatno več free jazza ter sodobnejših eksperimentalnih improvizatorskih praks – in upamo lahko, da drugemu najstarejšemu jazzovskemu festivalu na svetu zanimanje za novo in ustvarjalno glasbo ne izostane niti v prihodnje.

Festival se je slavnostno začel v torek, 2. julija, z odprtjem razstave likovnih del osrednjega gosta festivala, freejazzovske legende Petra Brötzmanna, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem Tivoliju. Glasbeno podlago je dal dogodku osupljivo nadarjen vibrafonist Jason Adasiewicz, ki je premierno izvedel dve svoji skladbi, v katerih je v svojem slogu uporabil vrsto inovacij na glasbilu. Brötzmann je skozi festival nastopil v več sestavih, od katerih je njegov prepoznavni saksofonski zvok vsakega zaznamoval drugače. Srédini Sax and Drums s Kenom Vandermarkom na saksofonih ter Hamidom Drakom in Chadom Taylorjem na bobnih so bili dopolnilo lanskemu nastopu dveh trobilcev in bobnarjev, zvočnost pihal pa je narekovala drugačno, prav tako svežo glasbeno izkušnjo, ki bo tako kot koncert izpred leta za vse, ki se je niso mogli udeležiti, ovekovečena na zgoščenki založbe Clean Feed. Nasprotno je bil četrtkov nastop zasedbe Brötzmann/Gania/Drake manj kot v raziskovanje globin zvoka posameznih inštrumentov osredotočen na ustvarjanje temperamentnega in hipnotičnega razpoloženja, ki se je pomikalo po tanki meji med različnimi zvrstmi od afrobeata prek free jazza do svetovne glasbe. Nepričakovano je k eklektičnosti trieve glasbe prispeval vibrafonist JasonAdasiewicz, ki je z Brötzmannom nastopil tudi naslednji dan, tokrat v duetu v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Tedaj je bila njuna glasba bolj komorne narave – seveda ne v tradicionalnem pomenu besede, saj sta se pomikala po meji jazzovske komunikacije, a občutenje je bilo bolj osebno kot na drugih letošnjih nastopih in se je proti koncu nagnilo celo v odkrito liričnost, seveda še vedno zaznamovano s pečatom obeh drznih sodobnih jazzistov.

Zadnjič je Brötzmann na festivalu nastopil v soboto, in sicer v sklopu sklepnega večera v Križankah, tokrat v triu s kontrabasistom Johnom Edwardsom in bobnarjem Stevom Noblom, ki sta zmogla ob izdatnem ozvočenju in svojih spretnostih v jazzovski odrski komunikaciji Brötzmannov zvok dodobra poudariti v vseh njegovih narativnih niansah. Vsekakor bogata bera, ki jo je zakoličila še To je naša muska!, razstava fotografij legendarnega saksofonista skozi več desetletij njegove poti. Mednarodno razstavo jazzovskih fotografov je uredilo pomembno ime iz jazzovske fotografije Žiga Koritnik. S tem pa seveda free jazza in druge inovativne glasbe še ni bilo konec – v četrtek se je na pot proti mejam ozko jazzovskih obrazcev podal vsaj še trio Side A, pri čemer se je Kenu Vandermarku in Chadu Taylorju pridružil pianist Håvard Wiik – ta je čisto svobodnjaško godbo in free bop barval z bolj impresionističnimi akordi in prispeval k trenju med zvrstmi, za katero bi prav tako lahko rekli, da je spremljalo letošnji program. Eno od presenečenj letošnjega festivala je bil tudi četrtkov nastop Cene Resnik Quarteta pod vodstvom še enega saksofonista, letos prav nič manj brezkompromisnega od drugih freejazzerjev, ki so se zvrstili na odru Kluba Cankarjevega doma. Nastop je bil edinstven v dramatičnem razponu pripovedi in nadvse dobrodošlemu zvoku jazzovske violine Emanueleja Parinija.

Freejazzovska temperament in sporočilnost je bilo močno čutiti tudi med sobotnim klubskim popoldnevom, ki se je pravzaprav začelo že pred poldnem in zunaj Kluba CD, in sicer z nastopom trinajstčlanske saksofonske zasedbe European Saxophone Ensemble, v katerem so po en član iz določenih držav Evropske unije pod vodstvom vsestranskega Guillama Ortija na Mesarskem mostu ob ljubljanski tržnici izvedli pester program, ki je lahko zadovoljil vrsto glasbenih okusov in bil obenem tako glasbeno kot performersko precej inovativen. Opoldne je v Klubu CD nastopil portugalsko-slovenski duet zvočnih eksperimentatorjev in prekaljenih mačkov improvizirane glasbe Tomaža Groma in Eduarda Raona, ki sta s pritajenimi zvočnostmi in hkratno glasbeno drznostjo še dodala k pestrosti, kakor je bila osvežujoča tudi izdatnejša raba elektronike in harfe. Uro za njima je nastopil še en raziskovalni duet, tokrat trobente Susane Santos Silve in kontrabasa Torbjörna Zetterberga, ki sta nakazala nove možnosti sicer pogoste, a nadvse redko osamljene jazzovske kombinacije glasbil. Precej nasprotna umirjeni zmernosti prejšnjih nastopov, a zato enako drzna, je bila porcija glasnega, neukročenega free jazza Rodrigo Amado Motion Tria, ki mu je svojevrsten pridih dal zvok kitare Luisa Lopesa in basovske linije pokrivajočega violončela Miguela Mire.

Tudi petkovo predavanje Kaje Draksler se je dotaknilo legende free jazza, in sicer pianista in skladatelja Cecila Taylorja. Poleg podrobne analize strukture njegovih kompozicij, ki jo je naslov predavanja obljubljal in obljubo več kot zadovoljivo izpolnil, je bilo predavanje, ki ga je skladateljica vodila v dveh jezikih, še vse kaj drugega. Občinstvo festivala je namreč lahko izvedelo vrsto dejstev o Taylorju, ki jih je Kaja Draksler pripovedovala s hkratnim žarom in nesporno strokovnostjo. Petkov večer v Klubu CD so sicer zaznamovali trije koncerti. Mednarodna zasedba Dreja Hočevarja je v postbopovski maniri združevala dramatičnost izraza z liričnimi impresijami, ob tem pa se ni bala eklektično poseči še v elektrojazz, ob čemer se je slovensko-belgijsko-ameriškemu triu na odru pridružil pozavnist in skladatelj Žiga Murko. Inovativen je bil tudi švedsko-norveški projekt The Basement Sessions saksofonistov Jonasa Kullhammarja in Jørgena Mathisena, kontrabasista Torbjörna Zetterberga in bobnarja Espena Aalberga. Saksofonista sta kljub pogosto komplementarnemu zvoku improvizacije tokrat v marsičem kar tekmovala v drznosti, teme pa sta še vedno preigravala v unisonu. Koncert je prepričal s hkratno čvrstostjo izraza in razpršeno rabo vzorcev iz več jazzovskih jezikov. Edinstven je bil nastop turške zasedbe İlhan Erşahin's Istanbul Sessions, ki je ljubljansko občinstvo povsem navdušila s hipnotičnimi tradicionalnimi ritmikami in lestvicami, podanimi skozi živo klubsko glasbo ter drznimi vplivi funka in fusiona. Koncert, ki bi se moral – v verjetno nekoliko drugačni podobi – zgoditi že pred dvema letoma, je zadovoljivo pokazal na inovacije, ki se v tem trenutku dogajajo na jazzovskih obrobjih in niso v domeni free jazza. Ta je, lahko bi rekli, da pričakovano, zaznamoval tudi jam session festivalskih glasbenikov, ki je bil letos organiziran prvič. Smo pa imeli na njem med drugim priložnost poslušati zasedbo Kaje Draksler na klavirju, Jonasa Kullhammarja na saksofonu, Nikole Matošića na kontrabasu in vsestranskega Nasheeta Waitsa na bobnih. Dogodka žal niso snemali.

Waits je bil tudi zvezda drugega sobotnega velikega koncerta v Križankah, nastopa soul pevke Macy Gray in saksofonskega genija Davida Murraya. Ta je bolj kot v zadnjih letih – in čisto letošnjemu festivalu primerno – kar nekajkrat odjadral v raztrgane zvočne pokrajine svobodnejšega jazza, pevka pa je z ekstravagantnim videzom in neprekosljivo energijo dodobra poudarila svoj žametni glas, ki je tokrat v glavnem poustvarjal osvežene jazzovske standarde v Murrayevi priredbi. Povsem očaranemu občinstvu je po aplavzu in uradnem koncu nastopa prišla zapet še svoj veliki hit I Try iz leta 1999. Krepko po polnoči je sledil nekonvencionalen sklep festivala, nastop pianista Marka de Clive-Lowa z vokalistko Vanesso Freeman. Jazz, funk in soul, podloženi s klubsko elektroritmiko, so bili opremljeni tudi z videoprojekcijo, ki je spretnemu Clive-Lowu gledala pod prste, vendar je večina publike bolj kot v občudovanju njegovih klavirsko-računalniških veščin uživala v plesu, ki je sčasoma zajel ves klubski prostor, med občinstvo pa zvabil tudi pevko.

{wmv}MACY_GRAY{/wmv}

Sklenemo lahko, da je leto 2013 prineslo še en zanimiv festival, tokrat zaznamovan z zvočno drznostjo in zvokom saksofona. Tega smo letos slišali v resnično številnih odtenkih, kombinacijah glasbil in glasbenih jezikih. Le ugibamo lahko, s katerim glasbilom bosta festival programska direktorja Bogdan Benigar in Pedro Costa obogatila naslednje leto. Upati pa je, da tudi čez leto festivalu ostane pestra programska zasnova z vrsto presenetljivih glasbenih sodelovanj, kakršno smo na Jazz festivalu Ljubljana lahko spremljali v zadnjih letih.

Andraž Jež