Vse od šestdesetih let, ko se je glasba Petra Brötzmanna v okviru gibanja fluxus samosvoje oddaljila od ameriškega modela, tega pihalca ob Evanu Parkerju nedvomno prištevamo med najvidnejše predstavnike evropskega jazzovskega sveta.

Čeprav je Brötzmanna navdihnila svobodnost glasu Ornetta Colemana in še zlasti Alberta Aylerja, se je uveljavil kot resnično izviren umetnik in s tem na stari celini razprl široko obzorje možnosti za naslednike, najsi igrajo abstraktno ali konkretno. Še bolj kot glasbeni navdih je Brötzmann postal vzor umetnika, ki je v fluxusu izoblikoval svojstveno glasbeno izraznost in s tem ključno vplival na naslednje generacije. To glasbeno usmeritev je na obeh straneh Atlantika pomembno sooblikoval, o čemer priča sodelovanje s številnimi ameriškimi improvizatorji, kot so Ken Vandermark, Hamid Drake, Jason Adasiewicz, Eric Revis, Nasheet Waits, Bill Laswell, William Parker, Joe McPhee ter Cecil Taylor in Steve Lacy kot tudi glasbeni veljaki z vseh strani planeta.

Brötzmannova obsežna diskografija je izraz volje, smelosti in ljubezni do eksperimentiranja v širokem razponu kombinacij, od solističnega udejanjanja do sodelovanja z big bandi in z različnimi soigralci. Čeprav pri umetniškem podajanju uporablja različne postopke, njegova glasba vseskozi ohranja svojskost in vizijo.