Po projekciji filma Barbari je včeraj ob 20.30 liffovsko občinstvo pozdravil režiser in scenarist Ivan Ikić, nepričakovano pa so se na odru zvrstili še producenta Milan Stojanović in Bojan Mastilović ter članica oddelka za mednarodno sodelovanje srbskega filmskega centra Andjelija Andrić. Med drugim so razpravljali o žanru, v katerem že dobro desetletje blestijo srbski alternativni režiserji, in sicer o realističnem prikazu no-future generacije, ki jo je tranzicija najbolj brutalno zaznamovala. Moderator Toni Cahunekje povedal, da se mu zdijo Barbari najbolj koherenten film žanra. Čeprav film v Srbiji imenujejo tudi »novi Klip« in »nadaljevanje Ran«, je ob tem glavni producent Milan Stojanović izrazil skepso, saj da je film za žanr precej svež in inovativen. Ob tem je izrazil tudi navdušenje nad portoroško publiko, ki se je, kot je povedal, smejala ob popolnoma vsakem prizoru, za katerega je ekipa upala, da bo za gledalce vsaj malo duhovit. Tako je v šali izjavil, da so morda slovenski gledalci najboljša publika za ta film. Povedal je, da je film podprl, ker tudi sam prihaja iz miljeja in deloma generacije, ki ju orisuje film, to pa velja tudi za Ikića, ki se mu zdi tema še vedno aktualna – ob petindvajsetletnici padca Berlinskega zidu se lahko zamislimo, kam so zdrsnile vse nezahodne države. Tudi s tem je ponazoril svoje stališče, da so barbari v kravatah hujši od huliganov, ki so samo tujci v svetu, ki so ga ustvarili. Mastilović je povedal, da je film najprej spoznal na nekem festivalu, in sicer prek nekajminutnega klipa v sklopu projektov v procesu nastajanja, ki potrebujejo sredstva. »Takoj, ko sem to videl, sem rekel: 'To nam dajte. To je nekaj, kar moramo res v celoti podpreti in z njimi dokončati film.'« Film se mu zdi zelo aktualen tudi za slovensko realnost, saj so mladi tudi v Sloveniji oropani prihodnosti in dezorientirani.

Občinstvo je zanimalo, kako je ekipa zbrala toliko informacij o huliganih in njihovi  hierarhiji. »Ti fantje so iz moje soseske,« je odgovoril Ikić in povedal zabavno anekdoto o tem, kako mu je mama nekega jutra povedala, da obstaja »banda klinaca«, ki kar naprej dela težave. »Super,« ji je odvrnil Ivić, ki jih je nemudoma poiskal in odpeljal na casting, kjer so hitro postali družabniki. Režiserju so zaupali in se mu kaj hitro odprli, tako da je o njih zlahka veliko izvedel. »Precej težje jih je bilo zjutraj zbuditi,« se je pošalil. Stojanović je dodal, da prihajajo iz majhnega kraja, kjer se tako ali tako zelo hitro izve vse. Vseeno je treba poudariti, da je vse odigrano, kar režiserja po njegovih besedah ni posebej presenetilo, saj je pri delu z mladci takoj videl, da »bodo dobri«. Film so prvič videli, ko so dosnemavali in sinhronizirali glasove ter se ob tem zelo zabavali – »vsak od njih je umrl od smeha, ko je zagledal sebe«. Eden je bil sicer po ogledu zelo razočaran, saj se mu zdi, da bi lahko odigral veliko bolje, drugi pa film navdušeno spremlja po festivalih in ga je doslej videl že kakih dvajsetkrat. Ko je na vprašanje publike Ivić odgovoril, da gre za njegov prvenec, je navdušeni gledalec, ki je vprašanje postavil, vidno presenečen odvrnil: »Svaka čast!«

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6082974186710102177?alt=rss&kind=photo&hl=sl}