Kjartan Ragnarsson, 19. 11. 2014
Po včerajšnjem prikazu islandskih Zgodb o konjih in ljudeh je publiko v Kinodvoru obiskal Kjartan Ragnarsson, igralec v filmu, sicer pa še marsikaj; poleg tega, da se ukvarja z dramatiko in glasbo ter da je pred kratkim v Borgarnesu odprl muzej vikinških in staroislandskih artefaktov z restavracijo (»Ker je Islandcev malo, se moramo vsi ukvarjati z vsem,« se je pošalil), je med drugim plodovit režiser, ki je spretnosti učil tudi Benedikta Erlingssona, avtorja tega filma. V pogovoru z Jedrt Jež Furlan se je pridušal, da je bilo snemanje s konji čudovito in da upa, da je občudovanje konj, ki si ga je delila vsa ekipa, čutiti tudi pri filmu. Še enkrat je izrecno poudaril, kar je bilo zapisano tudi ob koncu filma – kljub nekaterim nasilnim prizorom pri snemanju ni bil poškodovan ali ranjen noben konj. Nič manj kot idealne sestavine filmske drame (ljubezen, seks, ubijanje, alkohol itd.) ni za film značilen tudi obešenjaški, ciničen humor, ki je, kot pravi Ragnarsson, globoko zakoreninjen v islandski kulturi – zanjo je prepričan, da se je v zahrbtnih podnebnih razmerah lahko ohranila prav zaradi trme in sarkazma. Skozi predstavitev je ponudil veliko svojih pogledov na Islandce in tako dodatno osvetlil film; med drugim je povedal, da dajo Islandci zelo veliko na lastno zgodovino in jezik ter da sage tam berejo skoraj tako pogosto in resno kot časopise.
Poudaril je tudi problematično navezanost lastnikov konj na svoje živali, zaradi katere jih je trenutno v Islandiji že 180 tisoč, številka pa se naglo povečuje. Erlingsson je v intervjuju izjavil, da so konji lahko učljivi, da pa so še bolj odzivni na reakcije drugih konj, zaradi česar je moral pri več prizorih za kamero postaviti še enega konja, da je lažje obvladoval tistega pred njo. Igralec je dodal, da so se tehnike komuniciranja s konji zelo razvile – nekoč je bilo pri delu s konji veliko prisile in grobosti, v zadnjem času pa jih vzgajajo tako, da ima konj občutek, da si sam želi narediti stvari, ki jo lastnik od njega zahteva. To naj bi se poznalo tudi v filmu, kar pa ni preprečilo, da so bili islandski kmetje (pravzaprav edini) nad filmom ogorčeni, saj da je farmarje predstavil kot brezčutneže s precej podcenjujočim odnosom do svojih živali (denimo v prizoru, ko glavni protagonist, ki ga je upodobil Ingvar E. Sigurdsson, zaradi časti ustreli konja, ki je naskočil kobilo, na kateri sedi). Ker tistim, ki si film nameravajo ogledati jutri ob 15. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, ne smemo razkriti preveč, omenimo samo še, da so posamezne prizore (ali zgodbe) navdihnile tudi resnične anekdote, drugi pa izhajajo celo iz islandskega ljudskega pripovedništva.
Andraž Jež
Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6083750105787074817?alt=rss&kind=photo&hl=sl}
