Ob Zgodbah o ljudeh in konjih smo včeraj lahko spremljali še en letošnji liffovski film, ki v precep vzame živalsko v ljudeh – zadnji del »živalske trilogije« Joela Potrykusa, ki je po antropomorfnem kojotu in opici za osnovno metaforo vzel mrhovinarskega Martyja Jackitanskega. Tega je, tako kot pred tem Coyota in Trevorja Newandyka, igral Joshua Burge. Gostobesedni in domiselni Potrykus, ki je v Sloveniji prvič, je po uvodnem »Hi guys!« mahoma povedal, da je navdušen nad rekordno glasnostjo dvorane, in se kar takoj obrnil na občinstvo: »Vam je bil prizor s špageti všeč?« Zelo dolgega prizora, v katerem Marty v hotelu počasi jé svoje špagete, medtem ko razmeroma zdolgočaseno ždi pred TV-sprejemnikom, sploh ni bilo v scenariju, temveč so ga posneli bolj po naključju; režiser priznava, da mu je to danes najljubši prizor v filmu. O svojem glavnem liku je povedal, da ga nima ne za heroja ne za zlikovca, da pa do njega vseeno goji nekakšno simpatijo – »Mislim, da je prav v redu fant,« je izjavil režiser, scenarist in montažer, ki v filmu igra Martyjevega službenega kolega in zaupnika.

Sam je, kot je povedal, razpet med oba lika, med Martyja in Dereka. »Lahko bi bil Marty, a ne bi bil tak bedak,« je povedal. Burge tako v filmu ni le nosil pravih Potrykusovih oblačil, temveč je bila tudi Martyjeva, z retroplakati in revijami o znanstveni fantastiki obložena soba posneta v Potrykusovem stanovanju. In ne samo to – tako kot glavni protagonist je tudi režiser nekoč poskusil iti med ljudi z eno od srhljivih mask, s kakršnimi je glavni lik prikrival svojo identiteto, pa se bojda ni prav dobro končalo. Vprašanje iz občinstva, ali je Martyjevo ekscesno vedenje »ogledalo družbe«, je režiser označil kot »zelo inteligentno«, hkrati pa Martyja predstavil kot modernega nekonformista, ki – »tipično ameriško« – ne ve popolnoma, za kaj se bojuje. Da ne gre za preveč lokalno tematiko, med drugim dokazuje grško občinstvo; tam naj bi bil sicer precej problematična in ambivalentna Martyjeva figura veljala za »superheroja«. Izrazil je zadržke do nenehnih primerjav z drugim močnim sodobnim ameriškim neodvisnim režiserjem Alexom Rossom Perryjem, saj se mu zdi poanta Mrhovinarja v več pogledih popolnoma nasprotna Perryjevim filmom. Na nenavadno vprašanje, zakaj je film naredil, je odvrnil: »Delam filme, ki bi jih sam rad gledal. Mrhovinarja ni še nihče posnel, pa sem ga jaz.« Zgodba sicer izhaja iz bežnih zamisli, ki so se mu porodile ob nekajdnevnem delu v financah, tem pa so se sčasoma pridružile nove ideje, denimo obsedenost z grozljivkami. Zamisli pa se še zdaleč niso končale pri filmu. Režiser in scenarist je z ekipo naredil tudi videoigrico po filmskih motivih iz Mrhovinarja, sicer osredotočeno na en sam prizor – lovljenje slanih kornetkov na tekočem traku z usti.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6083752111722053105?alt=rss&kind=photo&hl=sl}