Po maratonski, kar sedemurni projekciji Sátántanga v Kinoteki je malo po 23. uri liffovsko občinstvo obiskal kultni Béla Tarr, ki ga je že ob prihodu na oder in bučnem aplavzu (ki se je sicer med njegovim odgovarjanjem še večkrat ponovil) prestregel vznesen vzklik: »Bravo! Legenda!« Tarr je na to tiho odvrnil: »Eh, samo legenda ...« Moderator Damijan Vinter je režiserja povprašal, kako to, da v njegovih filmih prevladuje črno-bela tehnika. Tarr ga je opomnil, da prehiteva, vseeno pa je omenil, da svet vidimo v barvah, zato nas mora črno-bela tehnika takoj napotiti na to, da gre za obdelano gradivo, da je svet, kakršnega poznamo, nekdo »priredil«. Sicer je režiser vneto razpravljal s publiko in tako vprašanja kot mnenja neredko komentiral. Tako je na »čudno vprašanje«, ali bo film čez dvajset let še relevanten, odgovoril z vprašanjem – kaj pa vi mislite? »Mislim, da gre za nadvse relevanten film.« »Zakaj pa potem sprašujete?« je ponovno vprašal in nadaljeval, da mora filmski ustvarjalec ignorirati determiniranost s svojim časom, pa bo imel film možnost, da kdaj postane nesmrten – ne sme pa biti to njegov namen. Mladim filmarjem, s katerimi sodeluje, vedno pravi: »Ne žêli si biti umetnik – bodi preprost delavec. Biti moraš dovolj pogumen, da se ne oziraš levo in desno, temveč počneš, kar čutiš.« S to sugestijo, ki jo je ponovil še nekajkrat, je bil znova deležen ovacij.

V nadaljevanju je omenil svojega stalnega sodelavca Lászla Krasznahorkaia (ta je bil, mimogrede, osrednje ime letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica in prejemnik nagrade vilenica 2014), ki je napisal tudi roman, po katerem je bil posnet film. Da bi se lažje poistovetil z njegovimi romani, je Tarr dve leti prebil v Veliki madžarski nižini. Ko je začutil, da si s Krasznahorkaiem deli izkušnjo, ga je poklical in sta lahko sodelovala. »Če izkušnja ni osebna, film ne prihaja iz tebe in lahko si zgolj profesionalec. Film je sicer lahko dovršen, a prazen.« Presenetljivo za snemanje ni bil izdelan poseben scenarij, temveč se je ekipa opirala na izpiske, ki si jih je Tarr delal sproti za posamezne situacije, da se ekipa ne bi povsem »izgubila v džungli«. Na tej točki pisatelj ni sodeloval, le dvakrat ali trikrat jih je obiskal na snemanju. Zato pa se je ekipi pridružil med montažo in snemanjem glasov. »In moram vam povedati, da je bil navdušen.« Na vprašanje iz občinstva, ali je ob začetku snemanja vedel, da bo film trajal sedem ur, je režiser odvrnil, da ni – najprej so nameravali v stotih dneh posneti gradivo za šesturni film, nato pa so snemali sto dvajset dni in izbrali za sedem ur gradiva – toda, kot je opomnil, proračuna niso presegli. Film je imel švicarskega in nemškega koproducenta, ki sta vedela, da ne vlagata v komercialni spektakel, zato sta »čudaškemu režiserju« »odbitega filma« pustila razmeroma proste roke.

Gledalcu, ki je omenil časovno razsežnost in jo povezal z navezanostjo na zemljo, je navdušeno odvrnil: »Končno se dotikate resnih vprašanj!« Povedal je, da se mu zdi čas nadvse pomembna kategorija, ki je številni režiserji ne upoštevajo dovolj. Vsak dan smo starejši in vsak dan imamo pred seboj manj življenja: »Recimo, da ste danes izgubili en dan,« je rekel občinstvu, ki se je v njegov filmski svet posvečalo že globoko v osmo uro. Prav zato se je odpravil v madžarske ravnice – po kakšnih petih urah negibnosti in nedogajanja se čas zazdi nadrealen, kar je bilo izhodišče, da »smo hoteli vključiti čas«. S tem je bila povezana tudi refleksija krogov – pri mojih filmih ne gre za vračanje na isto točko, je razmišljal – to se zdi le, če opazujemo v dveh dimenzijah. Tako v jedru svojih filmov kot v Krasznahorkaievem pisanju gre po njegovem nasprotno za spiralo; točka, na katero se protagonist vrne, pa ni ista točka, saj tudi lik sam ni več isti. »Staramo se in postajamo vsak dan šibkejši. Vsak dan se zdi enaka rutina, enaka enoličnost, a ni enaka, saj jutri ne bom mogel storiti nečesa, kar sem lahko storil danes.« In to je, kot se je izrazil, ta »fucking shitty fact«.

Snemanje je primerjal s kuhanjem; v trgovini nabereš sestavine, ki jih moraš urediti z »neumnim receptom«, kar implicira filmski scenarij. Toda v receptu, je nadaljeval alegorijo, so le osnovne poteze, medtem ko v resnici skuhamo vsakič drugače. Enkrat lahko kuhamo dlje kot običajno, drugič kuhamo manj časa – kakorkoli se v danem trenutku že počutimo. Včasih so razmere nepredvidljive, je omenil in za primer podal igralski par, ki se sredi snemanja razide, zaradi česar je razpoloženje v ekipi povsem drugačno. Dober režiser mora v pazljivem branju in razumevanju časa in ljudi, ki ga obdajajo, na vse to računati. Hkrati ima režiser tudi možnost dirigenta, da se na stvari odziva in jih hkrati spreminja. In, čeprav poziva, naj filmarji stavijo na spontanost, opozarja, da režiser ne sme pozabiti, kaj je s filmom želel sporočiti na začetku. To je osnova, da bodo morda filmi čez dvajset let še relevantni, je dodal. Poleg časa ga zanima tudi narava, ki nas obdaja, ki jo v njegovih filmih zastopajo zlasti živali. Tako je o svojem Torinskem konju povedal, da je imel tudi za konja avdicijo. Na nekem sejmu so hoteli Tarru prodati »neuporabnega« konja, ki ne more delati. Ker je vloga zahtevala prav takega konja, ga je brez razmisleka vzel. Na vprašanje gledalke, kaj so s konjema storili po snemanju, je povedal, da še živita in se imata odlično. Z denarjem filmske ekipe ju oskrbujejo in ni jima treba delati popolnoma ničesar, »na srečo«. Ob koncu srečanja je povedal, da je Satantango nazadnje gledal pred nekaj leti. Svojih filmov ne gleda redno, si jih je pa za vsak primer še enkrat ogledal za osvežitev spomina, ker so mladi filmarji, s katerimi sodeluje, v svojih detajlnih vprašanjih lahko zelo zahtevni. Toda nič več kot to – »Res se staram, senilen pa nisem in še vedno vam lahko vse svoje filme obnovim do prizora natančno.« Tik pred odhodom se je občinstvu zahvalil za pozornost in čas.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6084075715447907873?alt=rss&kind=photo&hl=sl}