{youtube}http://www.youtube.com/watch?v=-F0L4PBJgrg|450|330|1{/youtube}
Video: Gaja Madžarevič

Letošnji, že 25. Liffe, se je poslovil prav tako slovesno, kot se je začel. Medtem ko so v dvorano počasi prihajali obiskovalci sklepne slovenosti, je na odru ob ležerni, uspavajoči glasbi iz zvočnikov dremala zasedba Fešta bend, predramil pa jo je šele prihod Bojana Emeršiča, ki je povezoval tudi uvodno slovenost. »Evola, evo mene,« se je napoved(ov)al, medtem ko se je po stopnišču spuščal na oder, zatem pa nagovoril »vse mentalno in fizično prisotne«. Omenil je dvoje, kar v življenju ne bi hotel biti: žena katerega od članov zasedbe – ali pa partner obiskovalca Liffa. Ob tem je opisoval splošno liffovsko zmedo, zaradi katere se je »Simon Popek vmes enkrat preoblekel, drugi pa še to ne«. Zasedba je odigrala skladbo I will Survive, Emeršič pa je tudi uradno pozdravil navzoče in poudaril: »Danes smo tu, da podelimo nagrade.« Večer bo tako, kot je nadaljeval, izpostavil tiste med 122 letošnjimi filmi, ki so pustili poseben pečat in se nas najgloblje dotaknili.

Najprej so podelili nagrado zmaj, ki jo Tobačna Ljubljana, d.o.o., podeljuje najboljšemu filmu po mnenju občinstva, ki še ni bil odkupljen za slovenske kinematografe. V imenu Tobačne jo je podelil programski direktor festivala Simon Popek, ki je poudaril, da se ni ponovil lanski fotofiniš, ko je o najboljšem filmu odločala tretja decimalka. Letošnji film je zmagal z znatno prednostjo pri zavidljivih 4,61 točkah, preden so ga imenovali, pa je Emeršič bend pozval k tušu. Začeli so igrati zlajnani hit Modrijanov Ti moja rožica, a jih je voditelj po nekaj taktih zaustavil, češ da se za festival bolj spodobi kakšen filmski tuš. Po stopnjevani napetosti so naposled razglasili zmagovalca, in sicer Charliejevo deželo Rolfa de Heera, film o ponižanja in ovir polnem življenju avstralskih staroselcev. Režiser in soscenarist se je ob tej priložnosti zahvalil festivalu, da je nekaj sijajnih dni bival v Ljubljani. Povedal je, da se mu je prikupila že, ko je prišel, po tejle nagradi pa mu je še bolj všeč.

Nagrado svetovnega združenja filmskih kritikov Fipresci je v imenu tričlanske žirije, v kateri sta bila še Ivana Miloš (Avstrija) in Miroslav Lánik (Slovaška), nagrado podelila Maja Krajnc iz Slovenije. Komisija je soglasno izbrala Mrhovinarja Joela Potrykusa, ki je po besedah Krajnčeve posrečen portret malega človeka, ki kroži nad ostanki. Režiser, scenarist in igralec je občinstvo nagovoril z enakim »hey guys« kot pred dnevi na Q&A-seansi po projekciji filma. Nato je izrazil potencialno skepso nad kombiniranjem ameriškega gospodarstva, heavy metalom in špagetih, zmontiranem v zelo hitrih prehodih, »a se je očitno obneslo«. Ob tem se je še enkrat zahvalil kritikom.

Mednarodna žirija v sestavi Paole Bristot (Italija), Matevža Jermana (Slovenija) in Vladana Petkovića (Srbija) je najprej izpostavila kratki film, ki si je prislužil pozornost žirije. Posebna omemba je šla filmu Kokoška Une Gunjak, ki človeške vrline zoperstavi neizprosni brutalnosti vojne. Z inovativno kamero in montažo ter osupljivo prepričljivo igro odraslih in otroških igralcev film izzove pristna čustva in nas spomni, zakaj smo še vedno ljudje, je povedala Bristotova, ki je podelila tudi nagrado za najboljši kratki film po mnenju tričlanske žirije. To podeljuje podjetje Hewlett-Packard, ki ga je sinoči zastopal njegov generalni direktor Iztok Klančnik. Ta je povedal, da ga veseli, da je HP že tretje leto zapored pokrovitelj dogodka in da bo za najboljši kratki film podelil praktično nagrado – HP-jev osebni računalnik –, ob čemer je že vnaprej čestital nagrajencu.

Nagrada Fipresci za najboljši kratki film je bila tako podeljena filmu Roke proti nebesom, ki, kot je utemeljila Bristotova, s svojim pronicljivim, a ne moralističnim prikazom privržencev kulta ter s premišljeno in natančno uporabo filmskih sredstev (posebej zvoka) omogoča »vpogled v dogodek, obenem humoren in grozljiv, ter nas opominjata, da vera v najširšem pomenu besede lahko prevzame številne nevarne oblike«. Nagrado je v imenu režiserskega dvojca prevzela Ulrike Putzer, ki je tudi v imenu Mathiasa van Baarena povedala, da sta zelo vesela, da je v Ljubljani prvič in da ji je tu zelo všeč. Hkrati se je zahvalila za nagrado, saj ta naredi avtorjevo prihodnje delo »a little tiny bit easier«. Ob manjših simpatičnih logističnih zapletih pri izročanju osebnega računalnika obetavni režiserki je Emeršič omenjal, da je tudi to način, kako se spletajo prijateljstva in ljubezni, gotovo pa obstaja ljubezen med občinstvom in nagrajenimi filmi, ob čemer je zasedba odigrala skladbo Love is in the Air.

Sledila je podelitev najpomembnejše nagrade. To je podelila žirija, ki so jo sestavljali Klemen Dvornik iz Slovenije, Michael Pattison iz Velike Britanije in Alexandra Strelková iz Slovaške. Pokrovitelj nagrade je bilo podjetje Telekom, nagrado pa je podelil direktor sektorja za marketing Simon Furlan. Povedal je, da je vsak Liffe odličen festival, zato so pri Telekomu ponosni, da so lahko del te zgodbe in da že osemnajstič podeljujejo nagrado vodomec za najobetavnejšega režiserja. Pattison je publiki zaupal, da je bilo na festivalu kar nekaj odličnih filmov, da pa so morali nagrado podeliti zgolj enemu, pri čemer so soglasno izbrali film Lahko noč, mamica. Ta z zgoščeno pripovednostjo v kritiško zanemarjenem žanru grozljivke posreduje dvoumnost, prepriča pa tudi z igro. Nagrado je sprejel vidno ganjeni sorežiser Severin Fiala, ki mu je bilo, kot je povedal, žal, da z njim ni bilo režiserske kolegice Veronike Franz, bil pa je navdušen in presenečen, da je festival »resnega« filma tako počastil prav grozljivko. »To pa je tudi vse, kar lahko povem,« je vznemirjeno sklenil.

»Ne boste verjeli, nagrade so podeljene,« je nadaljeval voditelj in navzoče (letos je bilo na festivalu prodanih 46 tisoč vstopnic) pozval, naj zaprejo oči in se prav počasi za eno leto poslovijo od Liffa. Ko spet odprete oči, boste v Sloveniji 22. 11. 2014, »in naj vam povem, da je zunaj še zmeraj 130 tisoč brezposelnih, 400 tisoč revnih, da politikom še zmerom ne zaupamo, da je zapornik spet v parlamentu in da so Modrijani še vedno razprodani do leta 2017«. Po tej iskreni vrnitvi na realna tla so si obiskovalci lahko začasno opomogli na sklepni zabavi v Klubu CD.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc

{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6084481006192115169?alt=rss&kind=photo&hl=sl}