Po popolnoma razprodani projekciji mojstrskega celovečernega prvenca Velika hiša mladega Fellipeja Barbose je brazilski režiser in soscenaristvčerajobiskal navdušeno občinstvo Kosovelove dvorane Cankarjevega doma. Na vprašanje Jedrt Jež Furlan, kako je njegovo reflektirano družbenokritično dramo sprejela domača publika, je odgovoril, da so bili Brazilci nevdušeni – morda celo nekoliko preveč, saj so se zabavali ob številnih prizorih, ki naj niti približno ne bi bili komični. Tako se je spominjal neke projekcije, ko se je dvorana bučno zasmejala skoraj vsaki repliki iz sicer nadvse dramatičnega prizora z lažnim klicem izterjevalca. Režiser je včasih pomislil, da to pomeni, da se jim je film zdel popolnoma neprepričljiv in grotesken, a isti ljudje so bili po projekciji navdušeni. Omenil je še nenavadno anekdoto v zvezi z brazilskimi festivali – film je na kar petih dosegel drugo mesto; na nobenem ni zmagal, pa tudi na prvo mesto se je vsakič zvrstil drug film. Na vprašanje, ali so nagrade dobra popotnica ali ovira pri nadaljnjem ustvarjanju, je kategorično odvrnil, da so nedvomno spodbuda – »če nič drugega, to lahko omeniš na plakatu«.

Zanimivo je, da so v filmu igrale izoblikovane zvezde brazilskih telenovel, ki jim je šele Barbosa omogočil, da se izrazijo z nekoliko drugačnimi filmskimi sredstvi. To, da Marcello Novaes, odlično odigrani bogati oče, ki se mu življenje, kot ga je bil vajen, sesuva pred očmi, sicer pojavlja v povsem drugačnem kontekstu in nosi sproščena surferska oblačila (še najbolj spominja na Burta Reynoldsa v Boogie Nights, je razmišljal Barbosa), navsezadnje vsaj pred brazilskim občinstvom gotovo še dodatno prispeva k večplastnosti filma. Povedal je tudi, da so imeli igralci iz telenovel največ težav z dolgimi prizori in ponovitvami, saj nanizanke snemajo v kratkih rezih in zato z manj ponovitvami posameznega prizora. Najstniki so imeli z igro gotovo najmanj težav, je poudaril, saj gre za kolege v resničnem življenju, »ki svojo vlogo igrajo že enajst let«. Nekoliko težje je bilo najti igralce v otroških vlogah.

Izpostavil je »tretje dejanje filma«, ki se mu zdi simbolično in nekoliko romantično, kot bi glede na prejšnje dogajanje prešli v novo dimenzijo. Tudi konec ni »čisti happy end«, temveč bolj trenutek, ko si za hip lahko oddahneš od siceršnje tenzije. Socialnih razmer ni mogoče spremeniti znotraj enega filma, zato je filmska ekipa tudi konec pustila bolj odprt, kot je bilo zamišljeno na začetku. Prvotnega konca občinstvu sicer ni hotel izdati, zato pa je namignil, da bi bil precej bolj definitiven kot aktualni in da bi izšel iz radikalizacije motiva, ki se je skozi film pojavil večkrat.

Svež pristop k tematiki razrednega in rasnega izključevanja, ki so se ga brazilski režiserji v različnih obdobjih že lotevali, korenini tudi v Barbosovih življenjskih dilemah – zgodba je deloma avtobiografska, »oče je zelo moj oče in mati zelo moja mati – film je precej oseben«. Tako tudi sam pozna (v brazilskih filmih ne nov) motiv ljubezni ali zaupanja med bogatim mladeničem in hišno služabnico. Povedal je, da v ozračju tabujev in alienacije (tako Jean do zadnjega ni vedel, da sta služabnika Severin in Noemi poročena ter imata otroke) prav hišne pomočnice pogosto prve uvedejo mladeniče v pogovore o temah, ki se staršem zdijo sporne ali nespodobne, tudi o spolnosti. Film je bil celo posnet v hiši, v kateri je režiser odraščal; tudi v resnici hiše zaradi naraščujoče revščine že deset let ne moreta prodati, zato jo data občasno v najem. Ravno ko je v prvem semestru študiral v tujini, sta starša bankrotirala in sin se je počutil zelo krivega, da takrat ni bil z njima. Seveda je sínova osebna izpoved ganila tudi njegove starše, ki so si ogledali film. Mati je po projekciji jokala (kar ni bilo nič posebenega, kot je navrgel), oče pa je najprej povedal, da ga na projekcijo ne bo, a je zadnji hip prišel (»tudi to sem vedel«), o filmu pa je izjavil, da je »tako tako«. Vseeno sta ga starša povsem presenetila, ko sta naslednji dan (bil je vikend) na obisk pripeljala resničnega »Severina«, voznika iz Barbosovega otroštva.

Občinstvu je zaupal, da že snuje dva nova projekta, in sicer družbenokritični film Domingo o nedeljskem družinskem pikniku, ko je Luiz Inácio Lula da Silva leta 2003 postal brazilski predsednik, in Gabriel e A Montanha, pretresljiv film o prijatelju, ki je ljubil gore in se tam tudi smrtno ponesrečil. Očitno bosta oba temeljna gradnika filma, družbena kritičnost in osebna izpoved, v bližnji prihodnosti tako še spremljala obetavnega mladega režiserja.

Omenil je še, da je bilo filmov s socialno tematiko več v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je šlo Braziliji gospodarsko znatno slabše, zdaj pa je tega manj. »Velika hiša« je sicer v Braziliji metafora za višji razred, saj se je Casa-Grande e Senzala (v angleščino prevedena kot Masters and Slaves) imenovala znamenita študija Gilberta Freyra iz leta 1933 o formiranju brazilske družbe. Barbosa si je želel, da bi se bogatejši in zlasti tisti iz tako imenovanega srednjega sloja, katerih razmišljanje in dejanja so pogosto podobni, le da manj radikalni, zavedo svojega položaja. Ob tem je omenil odlične režiserje iz preteklosti, ki so isto temo predstavili ostreje, a prav zato dovolj tuje, da se bogataši, vse prepogosto odtujeni od svojih podložnikov in njihovih težav, v zgodbo niso mogli vživeti. Nasprotno je Barbosa težave izkoriščanih soočil z dilemami bogatašev, ki jih je poznal iz prve roke, in razredne nesporazume začinil z rahlo komiko. »Sam se lahko te teme lotevam edinole z ljubeznijo,« je pojasnil, s čimer je požel še en aplavz, po pogovoru pa je bil za vprašanja dosegljiv tudi pred kinodvorano.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6085205626991950817?alt=rss&kind=photo&hl=sl}