V torek je v Klubu CD potekala tiskovna konferenca ob letošnjem jubilejnem 25. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe. Zbrane je nagovoril programski vodja festivala Simon Popek, ki se je v uvodu zahvalil obiskovalcem, pokroviteljem (tem se letos pridružuje Multimedijski center RTV Slovenija) in partnerjem, torej kinodvoranam, v katerih se med festivalom vrtijo filmi. Predstavnik glavnega pokrovitelja Telekoma Slovenije Simon Furlan je Liffe ob 25-letnici označil za še vedno svež festival, ki mu obiskanost ne upada, ob tem pa poudaril, da bo Telekom zmagovalnemu filmu v sklopu Perspektive tudi letos podelil nagrado vodomec. Besedo je znova prevzel Popek, ki je nadrobno predstavil letošnji festivalski program, v katerem ne manjka filmskih poslastic za kar najrazličnejše občinstvo. Tema letošnjega festivala je »veliko platno«, kar pomeni, da je poseben poudarek na filmski govorici, ki za optimalno gledalčevo izkušnjo zahteva ogled v kinematografu. V skladu s tem je tudi za letošnji uvodni film izbran Playtime Jacquesa Tatija – tokrat drugače od prejšnjih let že kanonizirana filmska klasika, prefinjena in veličastno koreografirana komedija, ki za popoln učinek potrebuje grandioznost kinodvorane. Igor Prassel je predstavil letošnjo žirijo, ki bo izbirala najboljši kratki film, med katerimi je tudi film Nejca Sajeta in Yeffreyja Younga o Tomažu Šalamunu. V žiriji bodo sedeli avdiovizualna teoretičarka iz Bologne Paola Bristot, mladi filmar in filmski publicist Matevž Jerman ter beograjski svobodni novinar in filmski kritik Vladan Petković.

V najpomembnejšem sklopu Perspektive si bodo lahko obiskovalci med drugimi ogledali družinsko dramo Lahko noč, mamica avstrijskega tandema Veronike Franz (partnerica Ulricha Seidla, odgovorna tudi za nekatere njegove scenarije) in Severina Fiale. Svežemu filmu z beneškega festivala kritiki pripisujejo čut za hanekejevski moderni horor. S kritiko zbirokratiziranosti in ujetosti v tog sistem se ukvarjata ameriška filma Mrhovinar Joela Potrykusa in Ritem norosti Damiena Chazella – ta v precep vzame zgodbo obetavnega mladega bobnarja, ki ga militnatni in ponižujoči tempo elitnega glasbenega konservatorija pripravi v neslutene boje s samim seboj. Zelo svojstven je filmski izraz ukrajinskega Plemena, celovečernega prvenca Miroslava Slabošpickega, zasnovan na nepodnaslovljenih kretnjah gluhonemih, ki skrivnosti njihovih dialogov skozi premišljene prizore postopoma razkriva tudi tega jezika neveščim gledalcem. Velika hiša brazilskega režiserja Fellipeja Barbose se, kot je poudaril Popek, med drugim znova loteva v družbenokritičnih južnoameriških filmih še vedno aktualne teme, in sicer razmerja med lastniki in služkinjami pa tudi drugih intenzivnih medosebnih trenutkov, ki v edinstvenem umetniškem jeziku ponazorjajo izkoriščanje, rasizem in velikanske razredne razlike v sodobni brazilski družbi. Močno družbenokritično noto ima tudi komedija Proletarska zimska pravljica, ki se razsvetljensko loteva problematike brutalnega neoliberalizma.

V sklopu Predpremiere, ki je, kot je poudaril Popek, za širše občinstvo najprivlačnejši, bomo videli filme, od katerih ima znatno število že svoje distributerje. Med njimi naj omenimo 20.000 dni na Zemlji, dokumentarec Iana Forsytha in Jane Pollard o življenju Nicka Cava, in Alana Partridgea: Alfa samca Declana Lowneyja, zgodbo o izmišljenem radijskem liku didžeja, ki je napovedan kot sklepni film festivala. Zvezdništva se nenavadno loteva film Birdman Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, ki se z naslovom palimpsestno nanaša na slavnega Batmana, in to ne brez razloga – gre za aluzijo na življenjsko zgodbo Michaela Keatona, ki je zaslovel z vlogo superjunaka v Burtonovem filmu, kmalu zatem pa na poti k dokončnemu umetniškemu priznanju povsem utonil. Lik Riggana Thomsona, zasnovan na Keatonu, igra nekdanji zvezdnik osebno. Simpatična komedija Gemma Bovery Anne Fontaine je posrečena posodobitev Flaubertove Gospe Bovary, slovensko-avstrijska koprodukcija Gozdovi so še vedno zeleni Marka Naberšnika pa se opira na resnično zgodbo s soške fronte. Vizualna poslastica z dinamično zgodbo je tudi Mamica, novi film nadarjenega mladega kanadskega režiserja Xavierja Dolana, novo poglavje v žanru biografskega umetniškega filma pa odpira Pasolini Abela Ferrare, ki v pretres vzame le zadnji dan v življenju vsestranskega italijanskega marksističnega umetnika Piera Paola Pasolinija. Omenimo še novi dosežek Poti k zvezdam legendarnega kanadskega frika Davida Cronenberga, komično satiro hollywoodskega instantnega zvezdništva, in domiselno kvazidokumentarno zgodbo o Ugrabitvi Michela Houellebecqa Guillama Niclouxa, v kateri priljubljeni pisatelj drzne čutnosti s spornim odnosom do islama odigra samega sebe.

Kralji in kraljice med drugimi prinašajo Čarlijevo deželo, v katerem Rolf de Heer v sodelovanju z aboriginskim zvezdnikom Davidom Gulpililom stke novo pripoved o življenju avstralskih staroselcev pod diktatom belih Avstralcev, in umetnino Težko je biti bog, komaj tretji film provokativnega ruskega velikana Alekseja Germana po razpadu Sovjetske zveze. Germanu je posvečena tudi letošnja retrospektiva, v kateri bo – tudi po zaslugi Ruskega centra znanosti in kulture Ljubljana – na ogled vrsta filmov, ki so se svojčas nahajali v bunkerjih, v mednarodne kinematografe pa jih je še vedno razmeroma težko dobiti. Sklop Posvečeno letos gosti švedskega režiserja Rubena Östlunda, mojstra iracionalnega gonskega presežka frustracij odtujenih posameznikov v jarmu sistemskega nasilja. Panorama svetovnega filma prinaša kar dva, ki skozi izviren jezik prikazujeta aktualno palestinsko trpljenje – Betlehem, izraelsko-nemško-belgijsko koprodukcijo Yuvala Adlerja, in palestinskega Omarja Hanyja Abu-Assada. Posebej naj omenimo Pogled tišine, dansko-indonezijsko-norveško-finsko-britansko koprodukcijo Joshue Oppenheimerja, ki je občinstvo lani šokiral in prevzel z odličnim Teatrom ubijanja. Če smo v lanskem brutalnem križancu med dokumentarcem ter različnimi filmskimi in gledališkimi žanri genocid indonezijske vojaške hunte nad komunisti spremljali skozi oči glavnih akterjev masakra, se avtor v Pogledu tišine vrača v isto obdobje skozi zgodbo – ponovno resnične – žrtve, okulista Adija Rukuna.

Matic Majcen je predstavil letošnjo nadgradnjo vsakoletne delavnice, s katero spletno glasilo Podoba – Glasba javnosti obiskovalcem Liffa približuje medij glasbenega videa kot samostojne umetnosti, ki se vse bolj oddaljuje od priveska glasbe in ustvarja lastno, avtorsko govorico. Med drugimi si bomo novembra na delavnici lahko ogledali Dolanov glasbeni video, ki je bil testni poligon za film Mamica, izbran v sklopu Predpremiere. Poleg tega bo podeljena nagrada za najboljši videospot, ki ga bodo prek spletnega glasovanja izbrali gledalci. Tudi sicer bo spremljevalni program 25. Liffa nadvse pester; na štiridnevne multimedijske delavnice s predavanji Nori na evropski film, na katerih naj bi evropsko umetnostno filmsko produkcijo poskusili približati predvsem mlajši publiki, se je mogoče prijaviti do vključno 31. oktobra. Še mlajši se bodo poleg izbranega programa na Kinobalonu lahko udeležili brezplačne delavnice Skodelica kave, medtem ko bodo njihovi starši spremljali festivalske filme, tudi letos pa bosta delovala Meeting Point, v katerega se vsako leto prelevi kavarna Kinodvora, in seveda Osrednje festivalsko središče v drugem preddverju Cankarjevega doma, kjer bo spet vrsta prireditev, med drugimi dražba stolov Društva oblikovalcev Slovenije.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6072952055398756497?alt=rss&kind=photo&hl=sl}