Obiskovalci Liffa so imeli včeraj enkratno priložnost videti skoraj celotno ekipo avstrijsko-slovenske koprodukcije Gozdovi so še vedno zeleni v režiji Marka Naberšnika. Ta je s programskim vodjo festivala Simonom Popkom občinstvo nagovoril že pred filmom, po projekciji pa se je na oder vrnil okrepljen z avstrijskimi in slovenskimi člani ekipe. Tako so se pred navdušeno publiko, ki kar ni nehala ploskati, zvrstili tonski mojster Matjaž Moraus Zdešar, montažer Jan Lovše, masker Luka Luka Simšič, kostumografinja Janeta Čoh, scenograf Miha Ferkov, direktor fotografije Miloš Srdić, koproducenta Andrej Štritof in Aleš Pavlin, producent in soscenarist Robert Hofferer, igralci Aap Lindenberg (ki je upodobil generala), Simon Šerbinek (filmski Jan Kopetzky) in Michael Christoph (ki je igral glavnega protagonista Jakoba Lindnerja) ter scenarist in režiser Marko Naberšnik.

Ob svojem tretjem celovečercu je priljubljeni režiser izjavil, da ima pred domačo publiko največjo tremo, moderatorju Damijanu Vinterju pa je povedal, da je ideja za upodobitev intimne usode iz prve svetovne vojne Hoffererjeva, pri pisanju scenarijev pa sta se veliko opirala na vojne dokumente, zlasti pisma, iz katerih si je filmska naracija sposodila kar nekaj podrobnosti. Prav v pismih je Naberšnik, kot je povedal, naletel na zanj presenetljiv podatek, da je bil kljub industrializiranemu načinu bojevanja nadvse morast občutek neprestane tišine, moreče statičnosti in »neznosnega praznega časa«. Da sta film želela posneti s čim več avtentičnosti in spoštovanja do umrlih na fronti, je še zaupal Naberšnik. Inspiracija za film je bila ena zadnjih pesmi Georga Trakla, katere občutenje krutosti so poskusili avtorji pretopiti v filmsko govorico. Naslovni citat nasprotno prihaja iz pisma anonimnega vojaka, ki je pripovedovalo, da je potok rdeč od krvi, da pa so gozdovi še vedno zeleni. Soproducent Štritof je, kot je poudaril, že prej delal v gorah, zato je ob začetku snemanja vedel, da bodo posneli kvečjemu tretjino od zamišljenega, kar je ekipa sprejela s skepso, ob snemanju na Mangartu pa se je izkazalo, da je imel popolnoma prav in da so gore, posebno v neugodnem vremenu, za snemanje nadvse zahtevne.

Simon Šerbinek je svojo vlogo, zaradi katere je po vaseh okoli Mangarta pred začudenimi prebivalci hodil v zdelani vojaški opravi, orisal s parafrazo odlomka iz Kuge Alberta Camusa: »V tem svetu so žrtve in so nadloge, zato se moramo, kolikor je pač mogoče, braniti tega, da bi komu dihnili v obraz, ga s tem okužili in bili tako na strani žrtve ali nadloge. Kar je naravno, zdravje, poštenost, čistost, to je kužna kal. Zgodovino bodo delali drugi in teh ne moremo obsojati, zakaj tudi mi nismo nič boljši. Poskušamo ostati nedolžni ubijalci. To, kakor vidite, ni velika ambicija.« Eden glavnih protagonistov je povedal, da v vojski ni bil – in si tega niti ne želi, saj je o vojskovanju veliko prebral, predvsem pisem vojakov, v katerih so, kot je poudaril, veliko govorili o tišini, predvsem pa nikdar o smrti. Tega se je med snemanjem ves čas zavedal in držal, hkrati pa je priznal, da je v glavnem počel, »kar mi je Marko povedal«, s čimer je nasmejal občinstvo. Naj upamo, da bo naše življenje polnejše od teh, ki smo jim priče v filmu, je sklenil moderator in gledalce povabil, da se po pogovoru s člani filmske ekipe zadržijo na pokušini vin v Drugem preddverju Cankarjevega doma.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6081490629628205057?alt=rss&kind=photo&hl=sl}