Zadnja včerajšnja projekcija z vprašanji za avtorje je bila Groba montaža, hkratna dekonstrukcija in hommage grozljivki, predvsem pa kvazidokumentarna komedija o snemanju neobstoječega trilerja. Ker gre za filmski prvenec angleškega vizualnega umetnika Jamieja Shovlina, je bilo na mestu vprašanje voditeljice Jedrt Jež Furlan, kakšna je razlika med obema medijema. Režiser je priznal, da je bil prehod na filmski medij zanj precej bolj zahteven, kot si je predstavljal – če so se na začetku vrstile ideje, ki naj bi jih razvil s tremi ljudmi, se je v petih letih, kolikor je priprava filma zahtevala, ekipa razširila na štirideset ljudi, vsaka zamisel pa je morala skozi zahtevnejše procedure kot v individualnem vizualnem izrazu. Pri filmu, ki so ga naposled posneli v šestih dneh, je »igral režiserja« ter želel vse skupaj izpeljati čim bolj pristno in verodostojno, čeprav, kot je sam priznal, niti ni dobro vedel zakaj.

Na vprašanje, zakaj je posnel remake neobstoječe grozljivke in zakaj si je sploh izbral ta žanr, je odgovoril, da sta bila glavna razloga: preplet vizualij in glasbe, kakršnega si je zamislil, najbolje učinkuje v grozljivki, je povedal, še pomembneje pa je, da so imeli na voljo razmeroma malo denarja, zato so stavili na nizkorporačunsko snemanje – to pa je že po definiciji povezano z žanrom hororja. Tudi filmska izjava, da si je za snemanje ogledal tisoč filmov, je fiktivna, je priznal – v resnici je spremljal »le« štiristo filmov, pa še te s tehniko hitrega prevrtavanja naprej, da ne bi izgubljal časa. Da bi čim bolj ustregel scenariju Mika Harta, je za neobstoječi film izbral okrog petdeset klipov, prave grozljivke pa so med snemanjem filma posneli komaj za kakih dvanajst minut. Ekipo je zaradi majhnega proračuna omejevala tudi vrsta nepričakovanih okoliščin, na primer to, da so severnoameriške prizore snemali v severnoškotski pokrajini, zaradi česar na primer niso mogli uporabiti avtomobilov, saj bi nedoslednost v kraju izdala stran vožnje po cesti. To je še pripomoglo k neogibnim presenečenjem, ki se pojavljajo na vsakem snemanju – pri vsakem filmu ima ekipa namreč vrsto pričakovanj, je povedal Shovlin, na koncu pa film vedno izpade nekoliko drugače. Moderatorka je umetnika povprašala še o načrtih za prihodnje, režiser pa je povedal, da se vrača v svoj izvorni žanr vizualne umetnosti, in sicer z inovativno rabo mikrofilmov, na katerih hranijo staro časopisje, ki ga navdihuje prav s svojim aktualizmom in efemernostjo.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6081491673836087617?alt=rss&kind=photo&hl=sl}