{youtube}http://www.youtube.com/watch?v=EtknkXznql0|450|330|1{/youtube}
Video: Gaja Madžarevič

Po projekciji Proletarske zimske pravljice v Kinodvoru je režiser, scenarist in montažer Julian Radlmaier v pogovoru z moderatorjem Damijanom Vinterjem razkril, da so na eklektični slog filma med drugim vplivali Pasolinijeva obravnava političnih motivov, sovjetski avtorji iz dvajsetih let (na primer Mihail Bulgakov) in češki filmi. Film, kot je povedal režiser, prevprašuje možnosti za upor proti neoliberalnemu izkoriščanju. Pri tem imajo filmski junaki nemalo težav – njihov upor neprebojnosti mejá v razredni družbi se nazadnje tako opre na lenobo kot sredstvo nepokorščine. Režiser je na komentar iz publike, da je film manifestacija splošne dekadence, odgovoril, da sam s početjem glavnih protagonistov simpatizira, saj da je v današnjih togih zahtevah kapitalistične ideologije po splošni storilnosti in koristnosti lenoba lahko subverzivna. Avtor, ki je v zadnjih letih v nemščino prevedel tudi dve knjigi Jacquesa Rancièra, meni, da za revolucijo ni nujno potrebno teoretsko ozadje avantgarde delavskega razreda, zato v političnem filmu stavi na chaplinovske junake. Film je bil posnet s financami filmske akademije, ki pa ni bila posebej velika. »Vélika hinavska plat tega filma je, da je bila ekipa tako eksploatirana,« se je pošalil in dodal, »zato sem jim tudi dovolil biti leni.«

Povedal je, da je duh preteklosti v Nemčiji še nadvse živ, zlasti v obliki nereflektiranega zgodovinskega revizionizma. Ta se odraža tudi na simbolni ravni, kot so iniciative, ki se zavzemajo za rušenje objektov iz socializma in gradnjo pruskih stavb, ki so tam stale nekoč. Poleg tega je bil kritičen do nemških tabloidnih medijev, zaradi katerih javnost politično dogajanje pogosto dojema kot bulvarsko dramo. Vse to je režiser, ki se je za preplet političnega in umetniškega navdušil ob študiju umetnostne zgodovine in filmske teorije, upošteval tudi v filmu. Metafora črnih lukenj ni zgolj način, kako dostojanstveno ovekovečiti smisel moderne umetnosti, temveč ponazarja tudi želeno prehajanje dimenzij, ki ločujejo avtorja, medij in gledalca. Nasprotno bel oblaček, ki se pojavi proti koncu filma, nima tako poglobljene simbolike – »To smo uporabili kot deus ex machino,« je pojasnil Radlmaier in se muzal, da se naposled še ta zaroti proti nesrečnim glavnim protagonistom. Film bo na ogled še v ponedeljek, 17. 11., v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in v četrtek, 20. 11., v Kinu Šiška.

Andraž Jež

Foto: Iztok Dimc
{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/109749061448260716122/albumid/6082228250370363457?alt=rss&kind=photo&hl=sl}