Z Ano sva v dvorano vstopili med prvimi. Tretji dan festivala, jaz pa že neprespana in z nekoliko povišanim srčnim utripom, ki ni toliko posledica veselega pričakovanja kot rezultat usodne kombinacije poraznega občutka za točnost, nadležnih obvozov mestne linije LPP in na tej točki že zdavnaj zavrženega sklepa, da se letos čisto zares lotim treninga za ljubljanski maraton. Zavezanost temu ohranjam le še simbolično, tako da pogosteje, kot je zares nujno potrebno, ob odhodu iz stanovanja ne preoblečem svoje »lounge« Nike trenirke. Ker včasih po bolje založenih kavarnah listam po starih izvodih Voguea, me tega ni sram. Vem, da je moda na moji strani.

Tako zadihana in v Nike trenirki sedim poleg Ane na sedežu Kosovelove dvorane in čakam na Pleme, film, ki so mu peli slavo v Cannesu, Londonu, Varšavi in Motovunu. V njem naj bi ne spregovorili niti besedice, vsa komunikacija naj bi potekala prek jezika gluhonemih in tisti, ki ga nismo vešči, smo dogajanju prepuščeni na (ne)milost, ker film nima podnapisov. Vsekakor suverena odločitev ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošipckega, ter intrigantno za ljudi, ki jih k ogledu sili radovednost, ne pa dolgčas.

Dvorana se polni in opazim, da je med občinstvom veliko gestikuliranja, kar me razveseli – ne le iz sentimentalno-humanističnih, temveč tudi iz sebičnih razlogov – predstavljam si, da bodo reakcije tistih, ki dejansko poznajo vsebino pogovorov med igralci, izdale kakšno dimenzijo filma, ki mi je sicer ne bi uspelo doživeti. Kakšne, si še ne znam predstavljati, toda pozneje mi bo jasno, da me je ignoranca oropala kar nekaj priložnosti za smeh ob izmenjavi očitno duhovitih dialogov.

Film je počasen, siv, mračen, brutalen, toda želja, da bi razumela čim več od neizrečenega, me hitro potegne globoko v dogajanje, tako da sklenem, da je odločitev režiserja upravičena in celo modra, kajti zgodba, četudi tu in tam presenetljiva, je dokaj preprosta in zagotovo ne izstopa po izvirnosti. Dodeljen nam je mladenič, novinec v internatu, ki mu sledimo vedno globje v kriminalno podtalje, ki vlada na šoli s prilagojenim programom za gluhoneme nekje v Ukrajini. Z izpolnjevanjem navodil močnejših od sebe in z lastnimi pestmi si izbori dostojen prostor v hierarhiji plemena učencev-gangsterjev, dokler se ne zaljubi v sošolko. Njuna ljubezen pa ovira lukrativno mrežo prostitucije, v katero so vpleteni tudi vodilni na omenjeni šoli, kar mladega Romea požene v besno spiralo maščevanja. Ti povzročijo, da se z Ano pogrezneva globje v sedež in občasno celo odvrneva pogled od platna, ko so zadeve na njem videti najbolj boleče. Po vzdihih presenečenega ogorčenja okrog sebe sodim, da nisva edini. Ko eno od deklet, ki je zanosilo, v umazani kopalnici na improvizirani operacijski mizi v neskončnem, mučnem neprekinjenem prizoru odrešijo nezaželenega bremena, je vse skupaj videti tako realistično boleče, da mi ob njenem kričanju stopijo v oči solze.  

Po zadnjem prizoru obsedim na svojem sedežu in med čakanjem, da se dvorana sprazni, v mislih mazohistično podoživljam ravnokar videno. Ana mi začne razlagati, da ji film ni bil posebno všeč, toda prezgodaj je še, da bi ji lahko odgovorila, saj se šele nekje na pol poti nazaj v realnosti tega posebnega novembrskega dne, te posebne dvorane Cankarjevega doma. Ogrnem si plašč in se zavijem v rdeči šal, da bi se na poti iz dvorane še pravočasno ogrela od ukrajinske zime in tragikomičnega stanja človeške živali. Zunaj me namreč že čakajo drugi svetovi. 

Bojana Bregar, filmska kritičarka