Opis:
Lahkotna, minimalistična, a tudi z osupljivo suverenostjo izpeljana pripoved, v kateri se zgodba porodi iz zgodbe, resničnost pa se prepleta s sanjskim.
Ne najbolj uspešno mlado igralko močno potre dejstvo, da na premiero predstave, v kateri je nastopila, ni prišel prav nihče. Še več, to se je zgodilo na dan, ko jo je zapustil fant. Užaloščena se odpravi proti parku, da bi v miru malce posedela, ko jo preseneti klic prijateljice. Ta ji pove, da jo je tisto noč videla v zloveščih sanjah, zato ji predlaga, naj malce popazi. Igralka sede na klop v parku in kmalu se ji približa detektiv. Opozorilu sledijo vljudnostne fraze, kmalu zatem pa se neznanca zapleteta v pogovor. Igralka ugotovi, da ima detektiv prav poseben dar: čeprav sam nikoli ne sanja, zna nadvse dobro razložiti sanje drugih. Začne mu pripovedovati o sanjah prijateljice, on pa ji te razloži ob primeru, s katerim se ukvarja. Tako se resnično in sanjsko začneta prepletati.
"Ko sem začel snemati filme, sem ugotovil, da veliko razmišljam o sanjah. Ko je bil oče bolan, velikokrat ni znal ločiti med sanjami in resničnostjo. Mislim, da sem se zaradi tega bolj začel posvečati razmerju med sanjskim in stvarnim." (Lee Kwang-kuk)
|