Opis:
Hipnotični niz ekspresivno silovitih črno-belih podob, oživljenih tableaujev, s katerimi nas mladi cineast popelje v nenavaden prostor med tistim, kar je ujeto v mirovanju, in tistim, kar se neprestano giblje, med uradno zgodovino in intimno izkušnjo življenja.
V noči 14. junija 1941 so na tisoče prebivalcev Litve, Latvije in Estonije - tiste, ki jih je sovjetski režim (ta je leto poprej te dežele samovoljno priključil sovjetskemu imperiju) označil za "protisovjetske elemente" - nasilno strpali v vagone in jih odpeljali v najbolj odročne predele Sibirije. Družine so načrtno razbijali, v ljudeh pa s prisilnim delom in neživljenjskimi razmerami dušili vsakršno misel na upor. Pripoved se usmeri predvsem k zgodbi Erne, študentke filozofije in mlade mamice, ki je bila v gulagu zaprta s svojo hčerkico. Tu sta bili z drugimi ženskami in otroki zaprti kar petnajst let. Ves ta čas se je Erna oklepala spomina na dom, po katerem je tako hrepenela.
"Navdihnil me je Ernin stavek: 'Zdi se mi, kot bi se čas ustavil. Moj um potuje po Sibiriji, vendar so moje misli doma.' Potem me je zadelo, da moram za izražanje enakih čustev skozi kamero uporabiti vizualni jezik. Žive slike ali tableaux vivant so se zdele prava odločitev, saj sem hotel, da občinstvo v nekem smislu navdajajo enaka občutja." (Martti Helde)
|