Festival

 


Med obupom in upanjem

 

Če pogledamo izbor tekmovalnih filmov za letošnji festival, ki z osemnajsto izdajo dosega polnoletnost, potem lahko ugotovimo, da (znova) nagovarja nekatere elementarne probleme, ki nikoli ne izginejo z zemljevida družbe in medčloveških odnosov: problem cenzure in prikrojevanja zgodovinskih dejstev (Cenzurirani glasovi), nujno potrebo po spominjanju in opominjanju (Megla Srebrenice), pravico do svobode in izražanja (Sonita), večni in vedno aktualni problem migracij in izključenosti iz družbe (Lampedusa pozimi) ter nemalokrat boleče ločevanje med mladimi, vse bolj prevladujoče »kulture«, ki poudarja zmagovalce in poražence (Otroci tranzicije).

V sodelovanju z Amnesty International Slovenija bomo znova podelili nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic, kar pa ne pomeni, da se tovrstna dela predstavljajo le v tekmovalnem sklopu festivala. V dobrem filmskem dokumentarcu lahko skoraj vedno, ne glede na tematsko osredotočenost, najdemo vsaj prgišče gradiva, ki bi ga lahko pripisali sintagmi človekove pravice. Krasen primer ponuja sklepni film festivala z zanimivim naslovom Chuck Norris proti komunizmu, ki na prvi pogled sugerira eskapistično zabavo, toda zgodba o piratiziranju hollywoodskih filmov na videokasetah v socialistični Romuniji, kolektivnem uživanju v iluzijah zahodnjaškega načina življenja, s sabo nosi nezgrešljivo sled državljanske nepokorščine in zametke nečesa večjega, kar se bo v ljudstvu manifestiralo konec osemdesetih let.

Po drugi strani so človekove pravice lahko izmuzljiv pojem, praviloma o njih govorimo v povezavi z manjšinami, zatiranimi ali neprivilegiranimi. Kako lahko hladna zakonodaja stvari hitro obrne in zakonsko zaščiti ekstremizem, nazorno pokaže Dobrodošli v Leith, saj razkriva pasti demokracije, ki po travmatičnem dogodku (11. september) preganja eno vrsto ekstremizma (radikalni islam), medtem ko na druge (npr. neonacizem) pozablja oziroma jih tolerira.

Živimo v zapletenem in vse bolj pokvarjenem svetu, kar pa ne pomeni, da ni upanja. Najboljši dokumentarci nikoli niso idealizirali sveta, lepo pa je videti, če v problematičnih razmerah najdejo in izluščijo upanje. Jackson Heights Fredericka Wisemana je portret narodnostne pisane skupnosti v newyorškem Queensu, ki prikazuje vsakdanje tegobe povečini zgaranih in zadolženih prebivalcev, toda po drugi strani je film čudovit portret multikulturnega povezovanja in solidarnosti, podobno kot Garaža 2.0, kjer v osrčju korporativne logike in nujnosti prodajanja za vsako ceno tli ideja o »družinski« povezanosti in komunikaciji. Obrnjeno sliko denimo ponuja Kako spremeniti svet, ki zgovorno spregovori o tem, kako v organizacijah (Greenpeace), ki jih javnost ter mediji idealizirajo in dojemajo kot harmonična okolja, sistem med naraščajočimi konflikti in osebnimi interesi lahko postane enako destruktiven.

Svet je en, je pa vedno več resnic kot tudi načinov, da se iz obupa prebijemo do upanja. Tudi to bo med drugim skušal prikazati 18. FDF.

 

Simon Popek,

vodja filmskega programa CD

 

 

 

Spoštovani ljubitelji filma!

 

Veselimo se vnovičnega druženja: letos bo žirija Amnesty International Slovenije (AIS) že osmič izbrala najboljši film na temo človekovih pravic. V teh letih smo spoznali številne izjemne posameznike. Ustvarjalce, ki uporabljajo dokumentarni film za družbeno kritiko in klic k ukrepanju. Žirante, ki so skupaj z nami pokazali, kako veliko poti vodi do spoštovanja človekovih pravic in da so te poti zlasti dobro »uhojene«, če sodelujemo –  tudi umetniki in aktivisti. In tudi prek platna smo se ob filmih pogosto družili z izjemnimi ljudmi.

 

Letos bomo tej »izjemnosti« sledili še bolj načrtno. Med drugim s tretjim natečajem, v okviru katerega smo mlade povabili k ustvarjanju kratkega dokumentarnega filma na temo »izjemni posamezniki«. S temo natečaja nadgrajujemo naše kartice Izjemni ljudje za boljši jutri – izobraževalni pripomoček, s katerim predstavljamo bolj ali manj znane posameznike, ki so nekoč s svojim delovanjem spreminjali svet ali to počnejo še danes.

 

Med naše žirante nam prav tako uspeva pridobiti ljudi, ki si prizadevajo za spremembe. Tudi letos: ob mladi režiserki Urši Menart in predsednici AIS Dragani T. Trivundža je žirantka še Zlata Filipović. Zlatin dnevnik o otroštvu v obleganem Sarajevu je postal mednarodna uspešnica. Sedaj živi na Irskem, ustvarja na področju dokumentarnih filmov in s prostovoljnim delom v vrsti organizacij udejanja temeljno značilnost izjemnih ljudi iz naše izobraževalne serije: vsakdo lahko izboljšuje in spreminja svet, zase in za druge.

 

Verjamemo, da bomo takšne ljudi ponovno spoznali tudi v prikazanih dokumentarcih, vključno s tistimi v tekmovalnem sklopu. V imenu Amnesty vas vabim k ogledu, pa tudi pogovorom po filmih. Upamo, da morda v vas prižgejo tudi iskrico za aktiviranje. Merilo izjemnosti so tudi dobra dela in spoštovanje soljudi. Časi so takšni, da imamo za takšno vadbo izjemnosti veliko priložnosti.

 

 

Nataša Posel,

direktorica Amnesty International Slovenije