Nazaj
Dragi dnevnik
Originalni naslov: Caro diario
Angleški naslov: Dear Diary
Sekcija: RETRO: FILM GRE V KINO
Država, letnica: Italija, Francija, 1994
Trajanje filma: 97
Režija: Nanni Moretti
Scenarij: Nanni Moretti
Fotografija: Giuseppe Lanci
Glasba: Nicola Piovani
Igrajo: Nanni Moretti (on sam), Giovanna Bozzolo (igralka), Sebastiano Nardone (igralec), Antonio Petrocelli (igralec), Giulio Base (voznik), Italo Spinelli, Carlo Mazzacurati (filmski kritik), Jennifer Beals (ona sama), Alexandre Rockwell (on sam), Renato Carpentieri (Gerardo), Raffaella Lebboroni, Marco Paolini, Claudia Della Seta, Lorenzo Alessandri
Jezik: italijanščina,angleščina
Podnapisi: slovenščina
koda za glasovanje: /
Nagrade: Cannes 1994 (najboljša režija), Evropske filmske nagrad 1994 (nagrada FIPRESCI), nagrade David di Donatello 1994 (najboljši film, najboljša glasba)

Opis: Italijanski režiser Nanni Moretti v večkrat nagrajenem filmu režira in igra samega sebe v posmehljivem pogledu na lastno življenje. Dragi dnevnik je sestavljen iz treh avtobiografskih poglavij v življenju režiserja in igralca Nannija Morettija. V prvi epizodi se režiser z vespo pelje po napol zapuščenem Rimu. Pokrajina, arhitektura in čudoviti spomeniki krojijo njegove misli, ki segajo od kritike hollywoodskega filma do zgražanja nad banalnostjo italijanskega filma. V drugem delu Moretti zapusti mrzlico mestnega življenja in se odpravi na potovanje po Eolskem otočju, v tretjem delu pa se ubada s težavno boleznijo, ki ga je prizadela v resničnem življenju. Režiser zaradi nenehnega srbenja in nespečnosti obišče vrsto zdravnikov, ki ga eden za drugim soočijo z bizarnimi diagnozami. " /.../ Avtoportret je komično prevzeten in samoposmehljiv, ustvarjalen in prav tako zastal, produktiven in neučinkovit, zazrt v prihodnost in nostalgičen, preganjajo ga tako tragedije iz preteklosti in neposredno nova - njegova kritična bolezen. Morettijev smisel za satiro zaznamuje dar naravnega pripovedovalca za pretiravanje, njegovo kritika kinematografije prikliče občutje življenja, polno užitega v naravni simbiozi s filmom. Gre za mojstrovino sodobnega filmskega ustvarjalca, ki so mu podobe zabrisale mejo med življenjem in umetnostjo." (Richard Brody, The New Yorker)

Nazaj