|
Znani so zmagovalci letošnjega festivala! Dobitnik nagrade Amnesty International Slovenije je film Nisem tvoj zamorec režiserja Raoula Pecka.
|
Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic
|
Trst je naš, kino je naš
»Morda se bo komu zdelo škandalozno in v nebo vpijoče dejstvo, da letošnji Festival dokumentarnega filma ne gosti nobenega filma na temo beguncev in migracij, ampak festival se je odločil – zavestno ali ne –, da tej pereči temi letos nameni t. i. študijski dopust,« pričenja letošnji uvodnik 19. FDF vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek.
|
|
Simon PopekProgramski direktor festivala |
Trst je naš, kino je našMorda se bo komu zdelo škandalozno in v nebo vpijoče dejstvo, da letošnji Festival dokumentarnega filma ne gosti nobenega filma na temo beguncev in migracij, ampak festival se je odločil – zavestno ali ne –, da tej pereči temi letos nameni t. i. študijski dopust. To ne pomeni, da se izogibamo aktualnim temam, morda zgolj izražamo skepso do inflacije migrantskih podob v sodobnem dokumentarcu, ki so ponavljajoče in posledično neučinkovite. Zgodb o akutnih problemih je več kot dovolj, dokumentarec je ne nazadnje poklican k temu, da v dobi vse bolj kričaških medijev (tako uradnih kot družabnih) razkriva spregledane in zapostavljene teme. Viharna dežela je dober primer filma, ki nevsiljivo in poetično prikaže Mehiko v dobi kartelskih vojn, pa ne z zornega kota agresorjev (tovrstne filme smo na FDF že predvajali), temveč napadenih, največkrat žensk, ki so bodisi posiljene bodisi posredne žrtve neučinkovitega sistema, mehiške različice »vojne proti terorju«. Vizualno spektakularni indijski film Mašine enoličnost mehanične tlake slabo plačanih delavcev izenači z monotonijo strojnega obrata, medtem ko filma slovenske dokumentaristke Jasne Krajinovič fenomena Islamske države ne prikazujeta s posnetki rezanja vratov, temveč k problemu pristopata na intimnimi ravni, z izpovedmi državljanov Zahodne Evrope, katerih bolečina ob izgubi otrok nazorno odraža posledice odločitve za džihad in zavrnitev (harmoničnega?) družinskega okolja. Pa je družina res »osnovna enota človeške družbe«, kot jo definirajo slovarji? O tem konceptu so v skandinavskih družbah podvomili na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in takoj zatem predstavili alternativo, kar je privedlo do nepredvidljivih družbenih sprememb in o čemer spregovori Švedska teorija ljubezni. Primerjave s kitajsko politiko enega otroka se ponujajo same po sebi, z malo domišljije pa tudi z usodami sirot z vojnih območij in otrok migrantov (pa imamo begunski film!), ki jih v nizozemskem filmu Otroci gospe Kiet v duhu strpnosti in tovarištvu poučuje naslovna junakinja in druga mama. Z dvigom skrajne politične desnice se bodo v kratkem verjetno namnožili dokumentarci na to temo, čeprav ni boljšega opomnika od univerzalnih zgodb, ki jih ponujata filma na temo holokavsta in njegovih posledic, avstrijsko Nemško življenje, v katerem je pred kamero spregovorila nekdanja tajnica zloglasnega nacističnega ministra za propagando, ter Austerlitz Sergeja Loznice (lani mu je FDF priredil obsežno retrospektivo), ki v principu opozori na jalovost pozivov o »nujnosti spominjanja«, saj koncentracijska taborišča zgovorno predstavi kot groteskno različico sodobnih zabaviščnih parkov, v katerih je zgodovina trivializirana in izenačena z Disneylandom. Stalni zabaviščni park smo imeli tudi Slovenci (in Jugoslovani), v času socializma je bil takoj za mejo, na tržaškem Rdečem mostu, kjer so nepregledne množice dnevnih migrantov (!) in kupcev poceni džinsa polnih dvajset let simbolno kričale: »Trst je naš!« Nekako je bil res naš, junija 1991 se je mesto po nenadnem zaprtju meje namreč gospodarsko pošteno zamajalo. In ljubitelji filma? Mi kričimo: »Kino je naš!« Še vedno imamo radi kolektivno gledalsko izkušnjo, ne glede na trende in finančne kazalce, zato je letos na mestu mali poklon tradicionalni kinematografski izkušnji, ki v petih filmih – eni so bolj optimistični, drugi malo manj – prikazuje, kako stvari stojijo v Indiji, ZDA, Nemčiji, Avstriji in Franciji. Gremo v kino! |
|
|
Štiri minute zadostujejo ...V Amnesty International Poljska so lani v sodelovanju z oglaševalsko agencijo DDB&tribal Varšava naredili eksperiment. Skupaj so posadili dvojice ljudi in jim naročili, naj si štiri minute zrejo v oči. Seveda je »kaveljc«. Eden v paru je bil begunka ali begunec, na drugi strani pa evropski otroci, ženske in moški. Tako so preizkusili idejo psihologa Arthurja Arona, da štiri minute očesnega stika zbliža ljudi bolj kot karkoli drugega. Kar so ujele kamere, je resnično ganljivo. Sprva sramežljivi nasmeški postajajo širši. Roka najde roko. Komplimenti so izrečeni s pogledom in kretnjami. Skupaj točijo solze. A usta se razlezejo tudi v prešeren smeh. Topel stisk rok, tudi objem, je neizogiben. Kot tudi igra otrok. Ob videu me vedno znova premagajo solze. Nisem edina. Ko smo ga prvič gledali v pisarni slovenske Amnesty, smo si skoraj v zadregi »zaupali«: »A veš, so mi kar solze pritekle ...« Kolegica iz poljske Amnesty je nedavno povedala, da več kot leto po objavi posnetka še vedno vsaj tedensko dobiva prošnje za predvajanje*. Milijoni so si ga ogledali in delili. Da, gibljive slike se nas znajo zelo dotakniti. Tako in drugače se nas bodo dotaknili tudi filmi po izboru programskega direktorja za festivalski teden, ki bo znova obogatil marčevsko filmsko ponudbo. Številni bodo obravnavali tudi človekove pravice, te so »hvaležna« tema za (angažirane) dokumentarce, še zlasti v teh časih. Takoj ko to zapišem, me postane malo sram egocentrične zaverovanosti v lastno dobo. Če ne segam preveč v zgodovino, ampak zgolj v drugo polovico 20. in začetek 21. stoletja – sicer čas, ko je intenzivno rasel in se razvijal mednarodni sistem varstva človekovih pravic – so bile (takrat) številne človekove pravice težko izbojevane. Širjenje »upravičencev« – od žensk prek temnopoltih do gejev, lezbijk, biseksualnih in transseksualnih oseb – je (bilo) vedno znova napor in velikokrat gibanje naprej po milimetrih in občasno strmoglavljenje nazaj za cele metre. Še danes je. Že od leta 1987 pokojni James A. Baldwin, po katerega zgodbi je bil posnet film I am not your negro, ki si ga lahko ogledate na FDF, je denimo dejal: »Če si v tej državi črnec in vsaj približno ozaveščen, si ves čas besen.« Verjetno tako tudi danes, trideset let po njegovi smrti, občutijo številni Afroameričani, o čemer priča tudi gibanje Black lives matter. Kako žalostno, da potrebujemo gibanje s takim sloganom. Življenje ljudi je pomembno. Življenje beguncev. Življenje muslimanov. Življenje gejev. Življenje revnih. Življenje odrinjenih na rob ... In zato tudi letos, kot vsakič, ko vas nagovorimo s teh kataloških strani, vabimo, da svoja čustva podpore človekovim pravicam in jeze zaradi nepravičnosti usmerite v akcijo. Pridružite se nam na naši spletni strani www.amnesty.si vedno najdete številne možnosti, da naredite kaj dobrega za ta naš skupni svet. Žal ne moremo ljudi, ki sprejemajo odločitve na ravni politike, posaditi za štiri minute, naj zrejo v oči tistih, katerih dostojanstvo in človekove pravice bodo njihove odločitve poteptale. Lahko pa jim gledamo čez rame in kličemo na odgovornost. Brez tega počnejo slabe stvari tudi v našem imenu!
* Na YouTube ga najdete kot Look Beyond Borders – 4 minutes experiment. |
