Otvoritvena slovesnost 29. Liffa in projekcija dokumentarca Poj mi pesem ob navzočnosti ekipe

Ob vsej nepristranskosti, ki jo premoremo do lastne institucije, je treba povedati, da se je tudi letošnja otvoritvena slovesnost imenitno posrečila. Začetek je bil sicer precej bučen in pompozen, skoraj bi se mi zapisalo, da je bil videti provocirajoče, kot vdor trivialnega v praviloma elitistično umetnost, to mnenje bi lahko podpiral že sam izbor očitno neortodoksne, torej neelitistične glasbene podlage. Kakorkoli, plesna točka plesalcev, ki so se svetili in posvetovali v temi, je odprla prostor za prvi vpad voditelja otvoritvene slovesnosti Jureta Longyke in njegove precej poetizirane besede, saj je za začetek igro svetlobe in teme v performansu navezal na iluzijo, ki ji pravimo film. Ta naj bi bil zgolj umetnost, ne posel niti ideologija, kar so visokoleteče misli, četudi prej določen ideal kot stvarnost. Po nagovoru občinstva in še posebej izpostavljenega prvega predsednika RS Milana Kučana je najprej predal besedo »filmskemu sommelierju« Simonu Popku, rekoč, da nam bo programski direktor bolje osvetlil »filmsko trgatev« letošnjega leta in še zlasti svoj lasten »jagodni izbor«, tj. izbor stoterice filmov izmed pregledanih štiristo. Popek je glede izbora optimističen, saj je prepričan, da bo »med sto filmi vsakdo našel svojega«. V svojem nagovoru občinstva je izrekel tudi nekaj uspelih šal, ki so se po večini nanašale na malodane vseslovensko legendo, ki je s Cankarjevim domom tudi drugače trdno povezana, saj v njem letno tradicionalno razprodaja svoje koncerte – glavna oseba večera je bil seveda Vlado Kreslin. Po Popkovem je Kreslin »z izjemo Rotovnika največja stalnica Cankarjevega doma«. Programski direktor je moral znova pojasnjevati, da bo Huppertovo letos zamenjala Binoche, pri čemer je napravil zelo lepo priznanje tudi mladi slovenski igralki Maruši Majer, ki jo je postavil ob bok francoskima ikonama, saj je na lanskem Liffu v vlogi Mare v Burgerjevem filmu Ivan še kako izstopala.

Longyka je sicer stalno razlagal, da sanja, da je buden, tako ni sanjaril zgolj o filmih oziroma obratno, o slovesnosti, njegove sanje so bile namreč še realnejše in še ambicioznejše, takole poetično je opozoril, da bo Liffe kmalu.dosegel milijontega obiskovalca, rekoč: »Več kot milijon nas bo – milijon sanjajočih.« In v te budne sanjarije je vpeljal dvojec Severo in Gala Djurina, ki sta nastopila, tako kot Kreslin za njima, zgolj z vokalom in akustično kitaro ter se v tej intimistični luči kot po navadi odlično odrezala. No, ob spremljavi na orglicah sta svoj nastop sklenila s priredbo Nekega jutra, ko se zdani in tako elegantno utrla pot težko pričakovanemu dokumentarcu Poj mi pesem. Popek je med drugim še napovedal, da bo festival odprl in sklenil oziroma tako rekoč »zaobjel« slovenski film.

Občinstvo je v dokumentarcu morda prvič odkrilo, da Kreslin ni le izvrsten glasbenik, temveč se odlikuje tudi po humorju. Filmski ekipi je uspelo napraviti humoren in prisrčen dokumentarec, pri čemer je zasledovala Kreslinove žive nastope in se menda playbackov sploh ni posluževala, kar je morda slišati nenavadno, ker ni dokumentarec tudi po glasbeni plati nič manj kot popoln, zvok je bil torej odličen, slika pa ni pri tem skoraj nič zaostajala, prav tako ne scenarij, četudi bi ga bilo mogoče proti koncu še malo oklestiti. Dokumentarcu uspe ujeti profesionalno dovršenost Kreslinove glasbe, pa tudi osvetliti poetični dar, v čemer je Kreslin podoben denimo Bobu Dylanu. Reči, da je Poj mi pesem dokumentarec, bi bilo premalo; delo ni namreč nič manj kot hommage Vladu Kreslinu. Po projekciji se je režiserju na odru pridružil del ekipe, in sicer producent Boštjan Ikovic in producentka ter direktorica filma Amela Ikovic pa sodelavci Maksimilijan Sušnik, Janez Furlan, Bojan Mestilović, Zupanič se je zahvalil še Jaki Kovačiču in Luki Umeku, četudi sta trenutno v tujini, in nenazadnje še »stricu iz ozadja« Franciju Zajcu in »teti iz ozadja« Danici Ikovic, ki jo je na oder privabil Kreslin z vrtnico in poljubom. V dokumentarcu smo lahko videli, koliko pomeni Kreslin tudi mladim generacijam, saj na njegovih koncertih mladina navdušeno sodeluje in pozna malodane vse njegove pesmi na izust. Tako je bil videti tudi optimističen song »Vse se da«, namenjen še zlasti mladini. Ne pa povsem, saj je z njim še v živo s tisto črno kitaro po projekciji zbranim filmskim navdušencem izvabil aplavz in stoječe ovacije.

Nataša Šušteršič

***

Po veličastnem začetku letošnjega, že 29. Ljubljanskega filmskega festivala Liffe in projekciji filma se je festivalsko dogajanje preselilo v Veliko sprejemno dvorano. Tam so se ob izbrani pijači in jedači pogovori ravno začeli razvijati, ko je na oder stopila spremljevalna zasedba Vlada Kreslina, velike zvezde nocojšnjega filma, s člani iz Beltinške bande in Malih bogov. Svoj nastop so začeli s Spominčicami in se – najprej zgolj inštrumentalno – sprehodili po repertoarju ljudske in avtorske glasbe. Med navzočimi smo opazili režiserja Mirana Zupaniča in več članov ekipe filma Poj mi pesem, ki jih je ljubljanska publika po premieri tako navdušeno sprejela; pa tudi voditelja Jureta Longyko, ki je ekipo gostil na odru.

Med tistimi, ki so nazdravljali novemu filmu in novi festivalski beri, so bili tudi programski direktor festivala Simon Popek, prva direktorica Jelka Stergel in direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski. Prav tako smo lahko videli kulturnega ministra Dejana Prešička in nekdanjo kulturno ministrico Majdo Širca, nekdanjega predsednika države Milana Kučana s soprogo Štefko, igralca in politika Francija Keka, režiserje Karpa Godino, Miho Hočevarja, Darka Štanteta, Petra Bratušo, Borisa Petkoviča in Andreja Košaka, igralko Manco Dorrer, filmskega producenta Jožka Rutarja, skladatelja Alda Kumarja, novinarko Matejo Valentinčič, generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca, blogerja Marka Crnkoviča, Natalijo Pihler, Luko Novaka in Valentino Smej Novak, fotografinjo Katjo Goljat, moderatorja Tonija Cahunka ter vodjo programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu Bogdana Benigarja. Po pričakovanjih pa seveda ni manjkal sam pevec Vlado Kreslin, ki se je glasbenikom ob skladbi Bela nedelja pridružil na odru ter z njimi nadvse doživeto odpel še vrsto priljubljenih skladb – od Ptiča do Spominčic. Te so z vokalistom zazvenele kot zmagoslavna variacija uvodne teme, ki je občinstvo ljubljanskega filmskega festivala uvodoma tako poetično zazibala v popotovanje po opusu legende slovenske popularne glasbe.

Andraž Jež

Foto Iztok Dimc