Opis:
Težko pričakovani drugi film Sonje Prosenc čuten pristop združuje s potapljanjem v nadrealističen, skoraj sanjski svet. Zgodbo pove izjemno prefinjeno, subtilno in jo pospremi z vizualno bogatimi podobami.
Sedemnajstletna Iva žaluje za svojo mamo, ki je umrla v prometni nesreči, nato pa po naključju odkrije, da je imela mama razmerje z dirigentom zbora, v katerem je pela. Iva svojo jezo in bolečino usmeri nanj; skozi obsesijo, ki jo razvije, vstopi v svet nekje med resničnostjo in sanjami, ki pa hkrati deluje tudi kot prostor in možnost katarze. Zgodovina ljubezni ohranja avtoričino specifično poetiko, hkrati pa je v vizualnem smislu še bolj razkošen od njenega prvenca.
"Vsak avtor najde svojo govorico. Moj pristop izhaja iz tega, da filma ne jemljem kot ilustracijo zgodbe, ampak kot ustvarjanje filmske izkušnje skozi vse vidike filmskega jezika, ki so si med seboj enakovredni in delujejo šele kot celota. /…/ Če se režiserka odloči za drugačen pristop, pri tem ne gre za posledico nekakšnih biokemičnih procesov, ki se dogajajo v ženskah, kot si ljudje predstavljajo: 'Ženske ste drugačne, bolj občutljive.' Ne! Morebitne razlike v pristopu izhajajo iz tega, da avtorice diskriminacijska razmerja moči občutimo na svoji koži in imamo zato močna politična stališča. To je tisto, kar se lahko odraža na našem ustvarjanju." (Sonja Prosenc)
|