Utemeljitev za Schwentnerjevega nagrajenca 2018 – Tineta Logarja

Preden človek postane dober urednik, mora biti nenasiten bralec. Tineta Logarja so knjige začarale že v otroških letih, sčasoma pa je zrasel v literarnega hedonista, »iščoč tisto pravo harmonijo, ki jo pletejo duhovna iskrivost, iskrenost sporočila ter zven pravilno izbranih in na pravo mesto postavljenih besed«. Kot svetovalec za slovenščino na Zavodu za šolstvo je sprva urejal berila, učbenike in drugo strokovno gradivo. V začetku devetdesetih je prav tam ustanovil Založniški center, nakar ga je pot prek Državne založbe Slovenije, Prosvetnega delavca in Cankarjeve založbe vodila do Mladinske knjige, kjer se je, kot rečeno, izkazal z vodenjem in izvedbo najzahtevnejših »projektov«, ki že sami po sebi zahtevajo urednika posebnega kova, pravcatega renesančnega človeka z znanjem, izkušnjami, zmogljivostjo in avtoriteto, a tudi celo paleto človeških odlik, potrebnih pri delu z avtorji in tudi pozneje, ko je knjiga že natisnjena ter je treba zanjo navdušiti najprej prodajne in marketinške oddelke in naposled še bralsko občinstvo. Tine Logar je gotovo eden redkih uredniških izbrancev, pa mu kljub temu nikoli ni bilo pod častjo urediti katerekoli druge knjige ali knjižice, ki se je znašla na njegovi mizi. Zato ni čudno, da njegov uredniški opus premore več kot dva tisoč enot, med katerimi lahko naštejemo leksikalni projekt Slovenika, luksuzni likovni monografiji Neskončni Leonardo in Večni Michelangelo, monumentalna zgodovinska dela Slovenska novejša zgodovina in Judtovo Povojno Evropo ter celo vrsto drugih pomembnih del slovenskih avtorjev in, nenazadnje, serijo izjemno odmevnih političnih biografij. Poleg tega je Tine Logar vso svojo delovno dobo, ki jo je sklenil kot vodja programa Cankarjeve založbe, deloval tudi kot lektor. Nihče ne ve, niti sam, koliko tisoč besedil vseh vrst je šlo skozi njegove roke, da jih je uredil in zlikal, preden so šla v tisk. Od začetka pa do letošnje jeseni je bdel tudi nad jezikovno podobo nam vsem skupne Bukle.

Morda res velja, da je Tine Logar tip urednika, kakršnih ne srečamo več, a še bolj, da je s svojo nadstandardno uredniško odličnostjo vsa ta leta, ko se je slovenska založniška pokrajina krčila in zapirala sama vase, dokazoval, da je še vedno mogoče marsikaj izpeljati, tudi velike stvari – če človek le ve, kaj in kako. To je prvi vedel že Schwentner, Tine Logar pa se s svojim uredniškim opusom vpisuje med njegove duhovne potomce. V časih, ko se zdi, da edinole v založništvu kriza še kar traja, so to zgledi, ki jih potrebujemo. Tudi zato si Tine Logar zasluži Schwentnerjevo nagrado.