Prisotnost slovenščine na lektoratih in inštitutih v tujini ni pomembna le zaradi spodbujanja zavesti o obstoju slovenskega jezika v svetu, temveč tudi zaradi vpliva, ki ga imajo predavatelji za širjenje in prevajanje slovenske književnosti v tujini. Ena najimenitnejših dam slovenistike v tujini je bila dr. Antonia Bernard, univerzitetna profesorica, slavistka, literarna zgodovinarka, jezikoslovka, prevajalka in slovensko-francoska književnica. Leta 1965 je diplomirala iz francoske književnosti in ruščine na Sorboni, doktorirala z nad 700 strani dolgo razpravo o Jerneju Kopitarju in si v Franciji ustvarila družino. Od leta 1996 je bila na Institut National des Langues et Civilisations Orientales predstojnica katedre za slovenščino. Od leta 2000 do upokojitve leta 2007 pa predstojnica celotnega Oddelka za Srednjo in Vzhodno Evropo. Prav ona je poskrbela za odmevnost slovenske književnosti v francoskem prostoru, saj je prevedla dela Borisa Pahorja, Draga Jančarja in Edvarda Kovača.
Bila je vneta častilka slovenskega jezika in književnosti, ki je v slovenskem prostoru premalo znana. Zato je zbirka razprav Francosko o Slovencih, slovensko o Francozih (Slovenska matica, 2018), ki jo je uredila akad. ddr. Marija Stanonik, prevedla Jelka Kernev Štrajn, z bibliografijo pa opremila Anka Sollner Perdih nujen, zaslužen poklon ne samo dr. Antonii Bernard, temveč tudi vsem slovenskim predavateljem v tujini. To je naimenitnejši trenutek, da si z gosti dr. Mojco Nidorfer-Šiškovič, vodjo programa Slovenščina na tujih univerzah, prevajalko zbirke razprav mag. Jelko Kernev Štrajn, ter osebnim prijateljem dr. Bernardove mag. Francem Verovnikom, doktorjem medicine, zastavimo vprašanje, kako lahko odnos do slovenskega jezika in književnosti v tujini spremenimo in še okrepimo.
|
|