Najpomembnejša značilnost današnjih sodobnih demokratičnih ustavnih ureditev je, da temeljijo na človekovih pravicah, ki zahtevajo od vseh nas, da spoštujemo enake osnovne pravice vseh ljudi, ne glede na raso, spol in vero. Takšna enakost pomeni enako oziroma nepristransko upoštevanje interesov. Če lahko na podlagi tega načela obsodimo rasizem ali pa seksizem, zakaj potem tega ne bi mogli storiti v primeru specizma, ki je danes postal družbeno sprejeta norma? V kolikor človeške pravice zahtevajo od vseh nas, da spoštujemo enake osnovne pravice ljudi, potem enako od nas zahtevajo tudi pravice živali, kajti ključna lastnost, ki daje živemu bitju pravico do enake obravnave, ni nič drugega kot zmožnost za trpljenje oziroma uživanje sreče, ki je predpogoj, da sploh lahko govorimo o kakršnihkoli interesih. Živali torej niso brez interesov, so osebki življenja, zato etika do živali od nas zahteva, da živali nikoli ne smejo postati golo sredstvo oziroma vrednost živali nikoli ne sme biti odvisna od njihove uporabnosti za ljudi, zaradi njihove koristnosti.
Namen razprave je jedrnato predstaviti širšo sliko problematike pravic in zaščite živali, kot del naraščajoče globalne negotovosti, ki pod velik vprašaj postavlja možnost, da bi družba in človeštvo na splošno doseglo okoljski trajnostni razvoj, saj smo z načinom življenja, ki presega zmožnosti planeta Zemlje, dejansko izčrpali vse glavne naravne vire.
|
|