»Še naprej bom humaniziral celo sovražnika … Prvi učitelj, ki me je učil hebrejsko, je bil Jud. Prvo dekle, v katero sem se zaljubil, je bila Judinja. Od samega začetka Judov torej nisem videl kot hudičev ali angelov, temveč kot človeška bitja,« je pred leti izjavil v Galileji rojeni pesnik Mahmud Darviš. Pesnik, ki je verzificirano arabsko poezijo prestavil v polje modernosti in Palestincem na izrazito nepretenciozen, skorajda intimen način določil mesto v vesolju, je do konca življenja zagovarjal stališče, da se pesnik ne more osvoboditi zgodovinskih okoliščin, v katerih živi. Poezija s tem, ko v metaforah kompenzira našo nesposobnost, da bi spremenili resničnost, pomaga pri razumevanju jaza. In tu naj bi bila poezija pomembna za našo človeškost, četudi je ljubezenska ali govori o naravi in premišljuje o »negotovosti aprila, vonju kruha ob zori, ženskem zaklinjanju moških«.
O palestinski književnosti, njenih vizijah upanja, duhovnih spiralah in zgodovinskih okoliščinah, izgnanstvih ter spet vračanjih v obljubljeno deželo se bo z gostjama pogovarjala Gabriela Babnik.
|
|