Pesmi Marije Kostnapfel (1959) so nekonvencionalne pesmi z osebno suverenim slogom in lirskimi utrinki, iz katerih izhaja občutek tesnobe in negotovosti, brezizhodnosti, osamelosti, praznine in bolečine izgubljenega. Pesnica se zaveda, da pot nazaj ni več mogoča, ostaja ji le spomin, ki se lahko uresniči samo v pesmi. Tesnoba, ki jo pesnica začuti, je na trenutke tako močna, da se tudi njena pesniška govorica skrči do skrajnosti, da meji skoraj na molk. Sanja Širec (1969) je konec junija tržaški javnosti predstavila pesmi v Hiši razvajenih otrok, ki jih je izdalo ZTT v Trstu. Tudi tu se skozi tematiko nestrpnosti in polaščevalnosti, preko nesporazumov in konfliktualnosti oglaša meja z globinsko prepletenim koreninjem treh nacionalnih identitet: v dobrem in slabem, skozi tri materne jezike in še prek drugih občevalnih izrazil globaliziranega sveta. Primož Sturman (1980), ki mu je prvenec, zbirko kratke proze Gorica je naša, izdala Litera v Mariboru, se je že prej oglašal v revijah s poezijo, kritiškimi zapisi in prevodi. Tokrat je nastopil s psihološkimi zaznavami nosilcev in zanesenjakov meje in vseh peripetij, ki se človeškemu tkivu na zahodnem stičišču in robu slovenskih tal skozi zadnjih sto let zastavljajo. Izkušnja z meje in literatura, ki odraža avtorjevo okolje in bivanjsko problematiko.
Z avtorji se bo pogovarjala slovenistka dr. Vladka Tucovič.
|
|