|
Filozofija, ljubezen do modrosti, pojmovna dejavnost duha, se že od Platona dalje izraža v jeziku, ki je bolj ali manj, tako ali drugače metaforičen. V znameniti Platonovi prispodobi o votlini imajo sence izrazito metaforičen pomen, s tem da zgolj »deležijo« v resničnosti stvari, analogno kakor stvari same »deležijo« v resničnosti idej. Aristotel je pojmoval metaforo kot pomembno retorično figuro, ki omogoča prenos pomena s podobe v pojem ali iz ene misli v drugo. V obdobju renesanse se je pomen metafore v filozofiji še okrepil, medtem ko je novoveška filozofija postajala – ob nekaterih izjemah – vse bolj pojmovno abstraktna. Pogovor o filozofskem slogu se bo navezoval tudi na avtorska dela vseh štirih sogovornikov.
|
|