NAZAJ
Sladko življenje
Originalni naslov:
La dolce vita
Angleški naslov:
La dolce vita
Sekcija:
RETRO: FELLINI 100
Država, letnica:
Italija, Francija, 1960
Trajanje filma:
174
Režija:
Federico Fellini
Scenarij:
Federico Fellini, Ennio Flaiano, Tullio Pinelli, Brunello Rondi, Pier Paolo Pasolini
Fotografija:
Otello Martelli
Glasba:
Nino Rota
Podnapisi:
slovenščina
Jezik:
italijanščina, francoščina, nemščina, angleščina
koda za glasovanje:
/
Igrajo:
Marcello Mastroianni (Marcello Rubini), Anita Ekberg (Sylvia), Anouk Aimée (Maddalena), Yvonne Furneaux (Emma), Magali Noël (Fanny), Alain Cuny (Steiner), Annibale Ninchi (Marcellov oče), Walter Santesso (Paparazzo), Valeria Ciangottini (Paola), Riccardo Garrone (Riccardo), Evelyn Stewart (debitantka leta), Audrey McDonald (Jane), Polidor (Pagliaccio), Alain Dijon (Frankie Stout), Nico (Nico)
Nagrade:
Cannes 1960 (zlata palma), oskarji 1962 (najboljša kostumografija)

Deli povezavo
Opis:
Film, s katerim je Fellini dokončno pustil za seboj neorealistične korenine in nam s pomočjo veličastnega Marcella Mastroiannija razkazal bleščečo kuliso življenja rimskega višjega sloja.
Marcello Rubini je novinar, ki za tabloidne revije pripravlja novice o filmskih zvezdnikih in verskih razodetjih. Uglajeni pisec je z vsakim dnem priča ekscesnemu življenjskemu slogu, ki se mu na razkošnih zabavah prepušča tudi sam. Za to bleščečo kuliso pa ima Marcello še eno, popolnoma drugačno življenje. Njegovo dekle Emma ga ljubi in od njega pričakuje, da bi skupaj zaživela bolj ustaljen vsakdan. Poleg tega Marcello še vedno neguje tudi željo, da bi postal pisatelj, zato poskuša redke proste urice posvetiti pisanju knjige. Ob vseh skušnjavah vedno znova ostaja ujet med oba svetova, ne da bi zares zmogel izbrati enega ali drugega.

"Želel sem prikazati stanje rimske duše, način bivanja skupnosti ljudi. Iz tega nastane škandalozno poročilo, freska neke ulice in družbe. Sam nikoli ne zaidem na ulico Via Veneto - ni moje sorte. Nikoli se ne udeležim zabav aristokratov - nobenega ne poznam. Levičarski tisk je delo označil za senzacionalistično reportažo o Rimu, vendar ne gre nujno za Rim; lahko bi bil Bangkok ali tisoče drugih mest. Moj namen je bil upodobiti Sodomo in Gomoro, potovanje v strtost in obup. Nameraval sem podati dokument, ne dokumentarca." (Federico Fellini)