Amnesty

Tekmovalni sklop na temo človekovih pravic odstira akutne probleme sodobnega sveta, od pravic zapostavljenih žensk, manjšin, delavskih migrantov ali političnih azilantov, do ekoloških tematik ali verskega fundamentalizma. Ta sklop služi tudi kot opomnik vsem sodobnim množičnim medijem, ki številne pomembne in pomenljive zgodbe zaradi navidezne neatraktivnosti vse prepogosto potiskajo vstran.

Umetnost je preveč neulovljiva, pomembna in kompleksna tema, da bi si jo lahko privoščili krčiti na njeno »uporabnost« za napredek človeka, skupnosti, družbe, sveta. A to ne pomeni, da te razsežnosti nima. Številni umetniki si prizadevajo s svojim delom tematizirati družbene izzive, vprašanja krivice in pravice, nastavljati ogledalo družbi, včasih preprosto zastavljati (prava) vprašanja – ne pa nujno tudi ponujati odgovorov!

To še posebej velja za ustvarjalce dokumentarnih filmov, ki odpirajo vprašanja iz človekovih pravic.

V Amnesty International prepoznavamo in slavimo to pomembno vlogo umetnosti; z ustvarjalci nekako sklepamo zavezništva v prizadevanju za boljši svet. Predvsem je dragoceno, kako kršitve in grožnje za človekove pravice, ki jih v individualnih očeh zlahka dojemajo kot abstraktne in oddaljene, skozi zgodbo dokumentarni filmi »naredijo« realne. Kot je leta 2012 za MMC dejal slovenski režiser Damjan Kozole glede svojega odličnega dokumentarca Dolge počitnice: »V tem filmu se nisem ukvarjal s tem, koliko je bilo izbrisanih. Niso me zanimale številke. Niti me ni zanimalo, kdo je v resnici odgovoren za izbris. Hotel sem prikazati tri usode mladih ljudi, ki so rojstvo in odraščanje te države občutili na svoji koži.« (https://www.rtvslo.si/kultura/film-in-tv/izbrisani-v-kozoletovih-dolgih-pocitnicah-pricajo-o-razdeljenosti-naroda/287586)

Tudi letošnji izbor dokumentarnih filmov v tekmovalnem sklopu obeta vrsto priložnosti, da se potopite v zelo aktualne teme – mimo mehurčkov na družbenih omrežjih, lažnih novic in/ali »clickbaitov«. 

Dokumentarec Primer spolne zlorabe režiserke Alison Kuhn obravnava vprašanje spolnega nadlegovanja in zlorab – teme, ki že nekaj let odmeva v svetu, pa tudi v Sloveniji. Gre za področje, s katerim se aktivno ukvarjamo v Amnesty International, predvsem v nekajletnem prizadevanju za spremembo kazenskega zakonika v jasno določilo, da je spolni odnos brez soglasja posilstvo. Kot lahko vidimo v našem delu, vlada v družbi precejšnje nerazumevanje, kaj soglasje oz. privolitev v resnici pomeni – ter vsak dodatni vir znanja in razmisleka glede tega je neznansko dobrodošel. 

Režiser Thomas Imbach nas bo v Nemesis popeljal v svet podiranja stare železniške postaje, ki jo nadomesti sodoben zapor s policijsko postajo, kar dopolnjujejo pričevanja migrantov, ki živijo v Nemčiji brez dokumentov – in so, če si dovolim interpretacijo, tako nezaželeni kot ta stara železniška stavba. Razmer ne moremo povsem enačiti, a vendar mora človek pomisliti na dogajanje okoli Roga, katerega podiranja so se mestne oblasti lotile sredi zime in epidemije, po navedbah brez ustreznega obveščanja njegovih uporabnikov – in ki je vsa leta delovanja bil tudi zatočišče ljudi, ki jih je večinska družba tako ali drugače zavrgla, med drugimi tudi omenjenih izbrisanih in migrantov.  

Podobno aktualen je režiser Radu Ciorniciuc v Acasa, moj dom, ki s posegom oblasti v življenje romske družine prikaže, kako »večinska« skupnost velikokrat diktira življenje manjšin, ne da bi pri vključevanju upoštevala njihove izkušnje in želje.

V dokumentarcu Punčka pa režiser Sébastien Lifshitz v zgodbi Sashe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan moški spol, a se sama opredeljuje za dekle, pripoveduje, kako družba vprašanje spola še vedno dojema črno-belo. Kar velja tudi za Slovenijo, kjer je po raziskavi zavoda TransAkcija iz leta 2019 ena izmed treh transspolnih oseb zaradi razkritja svoje spolne identitete doživela prekinitev prijateljstva (36 %) in zavrnitev starša/staršev/skrbnika/skrbnikov (33 %). Desetina (12 %) transspolnih oseb pa je prenehala prejemati finančno podporo starša/staršev/skrbnika/skrbnikov.  (Dostopno na spletnem mestu TransAkcije, v razdelku Publikacije: https://transakcija.si.)

In, nenazadnje, bo Nasmeh Helen Keller režiserja Johna Gianvita predstavil Helen Keller, s poudarkom na tem, kako je bila, čeprav je v otroštvu oslepela in oglušela, aktivistka za človekove pravice. Gospa Keller je le ena v dolgi vrsti zagovornikov človekovih pravic, ki se vije skozi zgodovino vse do danes. Njihove zgodbe je pomembno povedati – ne le ker si zaslužijo poklon (si ga!), ampak tudi ker nam dajejo upanje in zagon v časih, ko vsakodnevno akutno občutimo, da moramo za svoje pravice še bolj budno skrbeti.