Gruzijski film

V Sovjetski zvezi so gruzijski filmi z namenom, da bi lahko izrazili kritične poglede na totalitarni sistem, izumljali nove filmske jezike, polne alegorij in metafor. Trideset let pozneje filmskim ustvarjalcem in ustvarjalkam ne stoji več nasproti režim, temveč gruzijska družba sama. Producentka filma In potem sva zaplesala, Ketie Danelia, ki pripoveduje o strastnem razmerju med moškima v sami simbolni srčiki konservativne, patriarhalne družbe – nacionalni plesni skupini – je vedela, da bo imela s projektom nemalo težav. In res: ekipa je dobivala odpovedi za dogovorjene lokacije snemanja v zadnjem trenutku, njej in nastopajočim so grozili skrajni desničarji, ob gruzijski premieri filma so izbruhnili celo protesti.

Morda je zato še toliko bolj osupljivo, koliko gruzijskih filmov v zadnjih letih je uspešnih na mednarodnih filmskih festivalih. Petim filmom v letošnjem fokusu je – bolj ali manj – skupno, da pripovedujejo zgodbe, ki jih določa njihovo okolje, na primer Gruzija kot država, gruzijska konservativna družba z močno prevlado pravoslavne cerkve ali gruzijska izkušnja izseljenstva, vendar jih hkrati postavi v globalni kontekst, bodisi z obravnavo tematik, ki so prav tako relevantne v Gruziji kot drugod po svetu, bodisi s širjenjem pogleda zunaj meja države. Film In potem sva zaplesala s svojo kvirovsko zgodbo ni edini, ki pogled upira drugam, kot bi si to morda zamišljala konservativna družba. Začetek po besedah režiserke Dee Kulumbegashvili v glavno vlogo postavi »stranski lik«, ženo pastorja Jehovih prič, ki ji vnaprej določena vloga v patriarhalnem okolju začne presedati. V filmu Bebia, moji edini želji ima osrednjo vlogo mlada junakinja Ariadna, manekenka, ki se v Gruzijo vrne iz tujine, ko ji umre babica, in se sooči z ljudskimi običaji, s katerimi prej ni imela stika. Brighton, četrta ulica je ganljiva pripoved o nežni očetovski ljubezni, Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? pa hudomušna ljubezenska zgodba z magičnorealističnim zapletom. Junaki in junakinje filmskih zgodb letošnjega fokusa do svoje identitete Gruzijcev in Gruzijk v državi, kakršna Gruzija je, zavzamejo različna stališča. Pogosto jih ta utesnjuje in jim onemogoča, da bi živeli, kot bi si želeli, včasih je tudi vir ponosa, četudi le ko je treba navijati za nogometno ekipo ali se izkazati v rokoborbi.

Nekateri izmed filmov so od svojih prednikov, sovjetskih gruzijskih filmov, podedovali enigmatičnost, prenesene pomene in poigravanje s filmskim jezikom. Dobitnik nagrade FIPRESCI na letošnjem Berlinalu, Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo?, izhaja iz prepričanja, kako je film lahko karkoli, da lahko, na primer, z občinstvom komunicira čisto neposredno, denimo tako da mu naroči, naj zapre oči. Začetek, ki je v San Sebastiánu pobral skoraj vse pomembnejše nagrade, zaznamujejo dolgi, statični prizori z natančno premišljeno kompozicijo in pogosto osupljivo lepimi podobami gruzijskega podeželja. Velik del zgodb ti filmi podajajo skozi človeško telo, včasih estetizirano, izoblikovano, napeto kot struna, drugič postarano, ki zbira svoje zadnje moči, potem telo ženske, manekenke, ki se preživlja tako, da ga oblači in liči po zamislih drugih, ali pa žensko telo, ki se ga tako ali drugače polašča patriarhat, in nenazadnje telo, ki se lahko čez noč nepričakovano spremeni v nekaj povsem drugega ter s tem ključno spremeni potek življenja in pripovedi. Telesnost ni več v vlogi zadovoljitve gledalca, temveč nastopa kot boleče živo pripovedno sredstvo.