»Monstre sacré«

Jean-Paul Belmondo – filmski velikan, neovrgljiva zvezda in večna referenca, kakršni je v francoščini namenjen prav poseben izraz: »monstre sacré« ali v dobesednem prevodu »sveta pošast«. Pri Belmondu zvenita obe besedi: njegovo ime je ikonično zapisalo rojstvo novega vala, obenem pa kraljevalo ob naslovih francoske komercialne kinematografije vse do konca osemdesetih. Neustavljiva privlačnost njegove lahkotne igre, svoboda gibov ter nenavaden, po vseh pravilih naravnost grd obraz s polomljenim nosom in širokimi, mesnatimi ustnicami so za Belmonda predstavljali hkrati prekletstvo in blagoslov. 

Rodil se je leta 1933 v premožni pariški družini: mati je bila slikarka, oče pa kipar in strogo zapisan visoki umetnosti. Družina je nedelje preživljala v Louvru, ob večerih pa je v salonu gostila pomembne kulturnike takratnega časa. Že v otroštvu se je Belmondo navdušil nad športom, predvsem boksom. Ko se je pri šestnajstih odločil, da želi postati igralec, so ga starši podprli pod pogojem, da se vpiše na konservatorij. Šolanje je končal z bučnimi aplavzi občinstva ob interpretaciji enega od Molierovih likov ter s poraznimi ocenami profesorjev, stare in zaprašene garde, ki je uničila njegove sanje o uspešni karieri na odru Comédie-Française. Komičnost, skorajda klovnovskost njegove interpretacije in izjemna telesnost igre sta presegali okvire takratne gledališke etikete. 

A ravno opustitev konvencij in spontanost geste je iskal takrat še neznani Jean-Luc Godard, ki je Belmondu ponudil glavno vlogo v svojem prvencu Do zadnjega diha (A bout de souffle, 1960) in z njim kinematografijo prelomil v modernost. Film, v katerega nista verjela ne Belmondo ne soigralka Jean Seberg, je oba čez noč izstrelil med zvezde. Že v naslednjem letu je Belmondo posnel kar pet filmov, med njimi tudi Duhovnika Léona Morina. V njem Jean-Pierre Melville, mojster filma noir, spretno izigrava pričakovanja in napetost teles preusmerja v idejne preobrate, medtem ko Belmondov lik duhovnika v nenavadni disonanci s svojo magnetno podobo stalno izziva pogled. V bolj klasični vlogi Melville in Belmondo sodelujeta v filmu Špicelj, v katerem je Belmondo ovit v črno-belo eleganco gangsterskega podzemlja, z zanj nenavadno, skorajda delonovsko hladnostjo in večno cigareto, ki nonšalantno visi iz kotička ustnic. Belmondov uspeh v cinefilskem krogu je zakoličilo še eno sodelovanje z Godardom v filmu Nori Pierrot, v katerem zaživi v vseh barvah naivnega klovna, ki ga Godard vodi skozi številne družbeno-politične reference in metafilmsko žanrsko preigravanje do njegovega nesrečnega konca. 

Po nekaj neuspehih se je Belmondo odvrnil od avtorskega filma, a hitro postal zvezda akcijskih kriminalk in spektakularnih različic bondiad, v katerih je večinoma sam izvajal vratolomne kaskaderske podvige. Eden teh filmov, ki ga odlikuje parodičen žanrski obrat, je tudi Belmondo Veličastni, v katerem je Belmondo v neizprosno komični gesti upodobi pisatelja šund romanov, ki fikcijo vse bolj prepleta z resničnostjo in se zliva s svojo persono, superagentom Bobom. A ko se je konec osemdesetih žanr francoske akcijske kriminalke izčrpal, se je tudi občinstvo naveličalo Belmonda. Zanj je to pomenilo novo priložnost in zgodila se je veličastna vrnitev na odrske deske, s čimer je kot igralec končno izpolnil svoje mladostniške sanje. Belmondo je do zadnjega diha živel polno, z vso silo in večnim nasmehom, ki je neovrgljivo zaznamoval filmsko zgodovino.

Anja Banko