Prepovedane ženske

Dobre ideje se nemalokrat rodijo iz zagate. Po lanski okrnjeni festivalski izdaji in izpadu retrospektivnega dela festivala smo iskali nekaj konkretnega, pomembnega, »velikega«. Obletnice so lahko izhodišče. Tri dekade od leta 1991 kot prelomnice – slovenske osamosvojitve, ruskega puča, »konca zgodovine«. Dolgočasno? Morda ne, zagotovo pa prežvečeno. Prepovedani filmi nekdanjih socialističnih držav ob de facto koncu Sovjetske zveze? Enako. 

Medtem se je začel oblikovati program sveže filmske letine in prvič se je jasno izoblikovala močna, vidna navzočnost avtoric. Prvič so bili filmi režiserk povsod, ne kot okrasek ali politično korekten dodatek (»Dajmo še njim glas«), temveč kot gonilna sila festivalskega vrvenja. Festivali seveda niso spreminjali svojega okusa in agende, sistemsko se je morala spremeniti produkcija. Follow the money je tudi v umetniškem oziroma avtorskem filmu vodilo, brez katerega ni uspeha. Podobno kot novi val ni nastal toliko zavoljo entuziazma nekdanjih kritikov, temveč predvsem kot posledica državnih subvencij (»predujem na dohodek«), ki je producente spodbudil k angažiranju mladih cineastov, se »ženski film« ni mogel zgoditi brez konkretne podpore avtoricam. In se je zgodil, celo v tako zadrto patriarhalnih družbah kot npr. gruzijski ali kosovski. Slednjo skoraj v celoti vodijo mlade avtorice, posvetil se jim bom že v kratkem. 

Določeno ustvarjalno skupino, npr. filmske režiserke, lahko na filmu zelo preprosto prepoveš ali marginaliziraš; odtegneš jim sistemsko podporo in glasovi so utišani. Zgodovina filma je polna utišanih žensk, po katerih scenariji nikoli niso bili realizirani - ali pa so jih režirali moški - iz moškega zornega kota. Ker retrospektive nikoli posnetih filmov ni mogoče sestaviti, je mogoče organizirati kvečjemu retrospektivo prepovedanih, šikaniranih ali onemogočenih avtoric. Številne režiserke formalno niti niso bile prepovedane, toda ustvarjale so v tako mačističnih in nespodbudnih okoljih, da je bila svojevrstna kazen že dolgoletno vztrajanje v ustvarjalno toksičnem ozračju. Mehičanka Matilde Landeta, avtorica Pocestnice (1951), je dober primer »nevidnosti«, v štirih desetletjih je lahko režirala le štiri filme in še teh danes ni mogoče predvajati; želeli smo jo uvrstiti na program, toda kopije, primerne za predvajanje, ni na voljo. Njeni filmi niso restavrirani in ponujeni svetu. 

Vzhodni blok je po drugi svetovni vojni, logično, poskrbel za večino bunkeriranja; Larisa Šepitko, Kira Muratova in Vera Chytilova so bile redne gostje cenzorskih komisij. Slednjima so oblasti prepovedale celo več kot en film, toda ker retrospektive nismo želeli omejiti na socialistično kulturno okolje, smo dodali še Susan Sontag, katere francosko produkcijo je blokirala izraelska država, in Pilar Miro. Njen Zločin v Cuenci ostaja edini prepovedani film po uveljavitvi demokracije v Španiji. 

Po drugi strani so bili cenzorjem težavni tudi močni ženski liki v filmih, ki so jih režirali moški; to so samosvoje, uporne, emancipirane ali preprosto ekstravagantne ženske. Zgovorni so že naslovi, Asjina sreča, Viridiana, Alica v mestu čudes. In zgovorna so njihova dejanja; junakinja Maškarade z moškimi manipulira, zapornica svojega izpraševalca v Zaslišanju celo ideološko prevzgoji. Kako so bile ženske vsebine v teh filmih dojemane, pove že preprosta površinska analiza; medtem ko se je z ženskami, njihovo (a)seksualnostjo in uporom ukvarjal predvsem moški avtorski pogled, so bile Šepitko, Muratova, Chytilova, Miro in Sontag kritično povečini obravnavane zavoljo kontroverznih političnih ali ideoloških vprašanj.

Simon Popek