Minuciozna in pretresljiva filmska razčlemba avtoritarne represije velja za pomemben mejnik v madžarski zgodovini filma ter tudi za eno najodmevnejših del evropskega filmskega modernizma.
Po zatrtju madžarske revolucije pod vodstvom Lajosa Kossutha leta 1948 so habsburške oblasti domnevne Kossuthove podpornike zaprle v taborišča. Dvajset let pozneje privre na dan informacija, da naj bi bili v enem od taborišč zaprti pripadniki uporniške tolpe cestnega razbojnika Sándorja Rózse, znanega Kossuthovega simpatizerja. Da bi od ujetnikov pridobili informacije o Rózsi in njegovih pajdaših, se pazniki poslužujejo skrajno zahrbtnih in sprevrženih oblik fizičnega in psihičnega mučenja.
»Še nikoli nisem zares izkusil takšne senzibilnosti v gibanju kamere (...) in sklep filma Ljudje brez upanja je eden najsijajnejših povzetkov filmskega dela vseh časov.« (Martin Scorsese, Canski filmski festival 2010)