V tej filmski alegoriji, katere dogajanje je umeščeno v leta po prvi svetovni vojni, Jancsó nazorno pokaže, kako lahko cerkev z izražanjem skrajnih stališč zmanipulira množice.
Leta 1919, ob likvidaciji Madžarske sovjetske republike (»rdečega terorja«), komunisti zajamejo obsedenega duhovnika, a ga v strahu pred uporom pobožnih kmetov kmalu izpustijo. Duhovnik in njegovi pajdaši nedolgo zatem ubijejo pripadnika komunističnih sil in po zmagi belogardistov postanejo ideologi »belega terorja«.
»Kar zadeva razlike med temi poznejšimi in zgodnejšimi filmi, so po mojem mnenju ideje pravzaprav enake, glavno razhajanje je nemara v slogu. Poznejša dela vsebujejo nekaj, kar bi poimenoval 'teoretično ironija', so ironični, a obenem niso humorni ali smešni, in zdi se, da to vznemirja tako občinstvo kot kritike.« (Miklós Jancsó)