Ljubljenec več letošnjih festivalov je vizualno osupljivo, slikovito popotovanje v sušna bolivijska višavja, kjer se ostareli par bori za vodo in z njo za preživetje.
Altiplano, kjer kečuanska pastirja že vse življenje paseta lame (»Utama« po kečuansko pomeni »naš dom«), je vse bolj neprijazen. Virginio in Sisa – igrata ju naturščika, ki sta tudi v resnici par – se kljub prošnjam vnuka Santosa nočeta preseliti v La Paz, čeprav so se začeli topiti ledeniki in dežja skoraj ni več, lame pa so vse bolj žejne. Bo pomagalo žrtvovanje bogovom? Ali kondorji, ko so stari in se ne počutijo več koristne, z visokih vrhov res hote omahnejo v smrt? V svetu Utame razpokana zemlja, ki se širi v neskončne daljave, plameneči sončni zahodi in mogočne gore burijo domišljijo ter povsem običajnim stvarem dajejo mitski značaj.
»Večji smisel imam za podobe kot besede. Tišina lahko izrazi veliko več kot besede, pogledi pa vsekakor povedo toliko več, saj oči ne morejo skriti naših čustev. Prizadeval sem si uporabiti vse to, poglede in tišino, želel sem, da spregovorijo tudi neiskane pokrajine. Prav tako se mi je zdelo, da je v zvezi dveh, ki že toliko let živita skupaj, kot naša protagonista, govor večinoma odveč, saj vse povesta z drobnimi gestami ali izrazi.« (Alejandro Loayza Grisi)