Intimen, a obenem tudi univerzalen portret ženske, ki se mora spopasti z realnostjo globoko zakoreninjenih spolnih neenakosti našega časa.
Vera je tolmačka za znakovni jezik v srednjih letih in ima povsem urejeno življenje. Je soproga priznanega sodnika, skrbna mati in ljubeča babica. Njeno mirno življenje prekine možev samomor, ki mu sledi preteča povorka moških, prepričanih, da jim pripada delež njihove družinske hiše. Ko se po premoženju njene družine začnejo stegovati še lovke kriminalnega podzemlja, se zdi, da je Verin nekdanji svet na robu propada. A strah in nezaupanje vdovo prisilita, da vzame usodo družine v svoje roke.
»Moja mama Vera je bila, ko se je ločila od mojega očeta, sredi tridesetih. Odraščala je v socialistični Jugoslaviji in verjela v pravosodni sistem, na sodiščih se je borila za najino dediščino in bila poražena. Prvič se je soočila z omejitvami družbe, h kateri si je prizadevala tudi sama. Ugotovila je, da pravni sistem sledi izrecno patrilinearni logiki, ki je v zgodovini ženskam odtegovala lastninske pravice, jih ujela v vseživljenjsko materialno odvisnost od moških. Želela sem izpodbiti tradicionalno pripoved o moškem liku, saj se karakterni lok pogosto ne ujema z izkušnjami žensk in drugih marginaliziranih ljudi.« (Kaltrina Krasniqi)