Trezen, neposreden, a tudi presenetljivo duhovit premislek na temo pravice do svobodne odločitve o lastni smrti.
Jan se bliža petinsedemdesetemu rojstnemu dnevu. Nekega dne ob večerji svojima odraslima otrokoma kot strela z jasnega oznani, da želi končati svoje življenje. Hčerka Iris je šokirana in se le stežka sooča s popolno absurdnostjo položaja. Približuje se dan, ki ga je oče izbral za odhod s tega sveta, Iris pa se odloči, da bo ignorirala načrt svojega brata. Od svojega očeta želi dobiti vsaj odgovor na tisto vprašanje, ki jo najbolj razjeda – zakaj? Čeprav nikoli ne dočaka pravega odgovora, se na koncu vendarle potrudi najti način, kako spoštovati očetovo željo.
»Govori o dveh generacijah, ne moremo zares doumeti, kaj se dogaja v glavi druge osebe, ne v celoti. Vse skupaj je zaradi dejstva, da ni bolan, toliko bolj nerazumljivo. To nas je zelo zanimalo. Koliko vemo o notranjem doživljanju drugega in kaj vemo o njegovih nagibih?« (Floor van der Meulen)