Češka režiserka Beata Parkanová je zgodbo svojih starih staršev prelila v natančen portret običajnih ljudi ob družbenem vrenju poznih šestdesetih let.
Václav in Věra sta zakonca, on je spoštovan notar v majhnem mestu, njo pa krasi izjemna požrtvovalnost pri vsakdanjih opravilih. Zakonca se značajsko razlikujeta tako po temperamentu kot po intelektu in čustvenosti, a se med seboj vseeno izjemno spoštujeta. Med pomladjo 1968 in poletjem 1969 sta Václav in Věra postavljena pred vrsto izzivov: od okupacije leta 1968 do Václavovega živčnega zloma in bivanja v psihiatrični bolnišnici, od njene skrbi za družino v tem času do zavrnitve članstva v komunistični partiji, zaradi česar se morata preseliti na podeželje. Ob vseh vzponih in padcih v ospredje stopi pomembnost osebne in družbene svobode, a tudi njune neomajne partnerske zveze.
»Želela sem napisati zgodbo o dveh enako močnih likih, saj sem mnenja, da se tako porodi prava drama. Imela sem srečo, da sem pričala odnosu med babico in dedkom, ki sta imela podobno partnerstvo. Nista bila prijatelja, nista bila strpna, nista vedno samoumevno vedela, kako shajati drug z drugim, ampak sta bila enakovredna partnerja, in mislim, da je s tem njun odnos ostajal živ, resničen in intenziven vse življenje.« (Beata Parkanová)