Psihološko poglobljen prikaz vpliva travmatičnega dogodka na dinamiko družine, omejen na en dan in zasnovan na osebni izkušnji režiserja, ki v filmu »svojo« vlogo tudi odigra.
Damir in Bruno sta brata. Damir je pravkar poskušal narediti samomor, a mu ni uspelo. Zdaj se mama in Bruno trudita zaščititi Damirja ne le pred njim samim, ampak tudi pred vse prej kot sočutnim sistemom v podobi nesramnih in sumničavih policistov ter brezosebnega, pogosto celo arogantnega zdravstvenega osebja.
»Film sem zasnoval na osebni izkušnji. Kot ustvarjalca me nekako celo začudi, da je grozodejstvo, ki se mi je zgodilo, sploh mogoče. Do tega dogodka se nisem zavedal, da lahko stvari tako hitro, tako radikalno, brez kakršnega koli opozorila in pojasnila uidejo izpod nadzora. Nekoč so Slavoja Žižka vprašali, kako to, da toliko objavlja. Odgovoril je, da si, medtem ko piše, govori, da tega ne bo nikoli objavil. Mislim, da sem podobno pisal ta film – govoreč si, da ga nikoli ne bom posnel. Končalo se je tako, da zdaj celo igram v njem.« (Juraj Lerotić)