Film o neuklonljivosti človeškega duha in premagovanju življenjskih tragedij je na festivalu v Pulju leta 1980 prejel veliko zlato areno za najboljši jugoslovanski film, debitantka Mirjana Karanović pa nagrado za najboljšo igralko.
Dogajanje je postavljeno v majhen rudarski kraj v Srbiji ter zajema čas pred vojno, med njo in po njej. Zgodba govori o tragični usodi nepismene vaščanke Petrije, o njenem življenju in treh moških, ki jih je ljubila. Petrija je vse življenje razpeta med sanjami in resničnostjo. Njeno življenje prepredajo trpljenje, osamljenost in razočaranje, pa tudi upanje in ljubezen.
»Različno kadriranje in fleksibilno pozicioniranje pogleda lepo strukturirata sociološko branje dihotomije patriarhat-matriarhat. Sprva je Petrija kadrirana kot čakajoča ženska, pogosto prikazana stoječa ob oknu ali za njim. Ne upa si pogledati skozi okno ali odkrito raziskati svoj odsev v zrcalu /.../. Pozneje, ko preraste v aktivno junakinjo, se preobrazi v drzen lik, ki vodi kamero. Da bi preverila svoj novi videz, se pogleda v ogledalo; sledi nasvetu Ljubiše in se ne izogiba več očesnim stikov z moškimi; ob koncu filma celo neposredno naslovi kamero, ob slavljenju zmage z drznim vračanjem pogleda.« (Nevena Daković, Altcine)