Sredi odročnega romunskega podeželja se moški srednjih let odloči, da bo zapuščeno šolo spremenil v domišljijsko zatočišče, namenjeno kratkočasenju okoliških otrok. Drugi del Seidlovega diptiha, ki skupaj z Riminijem raziskuje temo nezmožnosti ubežanja lastni preteklosti.
Ewald se je pred leti preselil v Romunijo. Čeprav je dopolnil že štirideset let, sanja o novem, predvsem drugačnem življenju. Zapusti dekle in se preseli v zakotno podeželsko vasico. Tam zbere okoliške fante in zapuščeno šolo spremeni v trdnjavo po špartanskem vzoru. Čeprav na novo ustvarjena »utrdba« predstavlja neproblematično domišljijsko okolje za otroke, vseeno vzbudi pozornost in sumničavost vaščanov, kar privede do tega, da se mora Ewald soočiti sam s sabo in potlačeno resnico ...
»Vsi moji filmi, ves moj umetniški opus, je poziv k empatiji do trpinčenih in padlih, marginaliziranih in izobčenih: namesto moralnega zasramovanja vztrajam, da jih pojmujemo kot celovita in celo protislovna človeška bitja.« (Ulrich Seidl)