Na spominih režiserja, ki je bil rojen kot deklica, usidrana družinska drama o skrhanih družinskih odnosih ter hrepenenju, ki prežema srca odraslih in otrok.
Rim, sedemdeseta leta: svet, razpet med rastjo novih sosesk in črno-belimi tv-oddajami ter družbenimi dosežki in zastarelimi družinskimi normativi. Clara in Felice sta se pravkar vselila v novo stanovanje. Njun zakon je v krizi: ne ljubita se več, a se ne zmoreta ločiti. Skupaj ju držijo le še njuni otroci, v katere Clara kanalizira vse svoje hrepenenje po svobodi. Najbolj se na Clarino nihanje razpoloženja in naraščajočo napetost med staršema odziva dvanajstletna Adriana, ki zavrača svoje ime in identiteto ter trdi, da je deček, kar že tako krhko družino privede na rob zloma. Medtem ko otroci čakajo, da jim nekaj pokaže pot – morda glas od zgoraj ali pa pesem na televiziji – se spremeni vse; tako v njih kot okrog njih.
»Neskončnost je film, ki sem si ga od nekdaj prizadeval ustvariti /.../. Je film o spominu, za katerega sem potreboval večjo distanco, drugačno zavest. Kot vsa moja dela je v bistvu predvsem film o družini: o nedolžnosti otrok in o njihovem odnosu z mamo, ki je lahko zaživel le v umetniškem in človeškem srečanju s Penélope Cruz, z njeno rahločutnostjo in izjemno sposobnostjo interakcije s tremi zelo mladimi igralci, ki so pred filmsko kamero stali prvič.« (Emanuele Crialese)