Neizogibnost filmskega razočaranja

Film je moja prva velika ljubezen. Ne, to je laž. Najprej so bile knjige. Ampak te so mi bile prirojene. Film je prva ljubezen, katere začetka se spominjam. To dejstvo te ljubezni ne naredi tako edinstvene, kot bi lahko bila. Morda ima res privilegij najstarejšega (minilo je že deset, enajst let odkar sem filmu brez kakršnegakoli otipljivega razloga ali povoda začela posvečati svoj čas in predanost), a, če smo resnicoljubni, ni nič bolj intenzivna od drugih ljubezni, ki so se od mojih zgodnji najstniških let nabirale in se s skoraj presenetljivo vztrajnostjo še vedno nabirajo in zapolnjujejo prej spregledane praznine mojega vsakdana.

Vendar pa je filmu vseeno prihranjen nek poseben prostor. Častno prvo mesto na oštevilčenem javno dostopnem seznamu zanimanj. Morda si ga zasluži zaradi svoje tihe vztrajnosti, morda zato, ker so mi nekateri filmi povsem realno spremenili življenje, morda pa zato, ker v meni vzbudijo neko posebno potrpežljivost, za katero se zdi, da je ne more prebuditi nič drugega. In le film je tisti, za katerega bom skoraj nekritično, brez pomišljanja in brez obžalovanja zapravila nepregledne količine svojega časa.

            Tudi to je laž. Filmi pogosto razočarajo. Filmom, ki na preizkušnjo postavljajo mojo filmsko potrpežljivost, se je na festivalih nemogoče izogniti. Festivali so pač srečelov. Filme na Liffu sem vedno izbirala hitro in brez posebne finese, zadnjih nekaj let zgolj na podlagi napovednikov. Ti nikakor niso zanesljivi. Vse prepogosto obljubljajo nekaj, kar v resnici ne obstaja. Včasih sem nezanesljiva jaz in moje odločitve preprosto niso dovolj premišljene. Včasih ne poslušam svojih instinktov, pa me to pripelje do filmov, ki si jih bom ogledovala do konca življenja, včasih pa so imeli prav in bi bilo bolje, če v projekcijsko dvorano nikoli ne bi vstopila.

            Frances Ha, s katerim se je začela moja prva letošnja festivalska sobota, pravzaprav ni bil del mojega festivalskega načrta, zanj sem se odločila v zadnjem trenutku. Zdaj si želim, da se ne bi. Film, katerega moralno sporočilo je to, da ženska odraste šele, ko se njeno življenje loči od življenja njene najboljše prijateljice, vse skupaj pa prikaže v svetu ameriškega belskega heteroseksualnega srednjega razreda, ki se mu zdi obstoj drugih oblik življenja preprosto preveč nerealno, da bi lahko obstajalo kjerkoli drugje kot v njegovih šalah, pač ni zabaven, inovativen ali navdihujoč. Spomladanske žurerke (Spring Breakers), ki si sicer zasluži več kot le to kratko omembo, je, kar se tiče obravnavanja prijateljstva med dekleti, veliko bolj napreden.

            Kakršen oče, takšen sin (Like Father, Like Son) je navkljub nekaterim okornim scenarističnim prijemom in ne povsem razloženim zasukom v zgodbi predstavljal precejšen oddih. Ne le zaradi povsem drugačnega filmskega pogleda na čustvovanje in medčloveške odnose, temveč predvsem, ker je predstavljal alternativo upodobitvam teme odraščanja pri starših, s katerimi otrok nima bioloških vezi, za katero se zdi, da se pojavlja le v filmih o otrokovem iskanju »pravih« staršev in s tem nekega novega, boljšega življenja. Ti filmi morda svoje zavezanosti ideji bioloških staršev kot tistih, ki imajo z otrokom neko globljo povezavo, ne izraža s tako jasnimi besedami, kot nekateri liki v Kakršen oče, takšen sin, a vanjo pravzaprav precej bolj neomajno in naivno verjamejo.

            Stena (The Wall) se je izkazala za precej bolj simboličen film, kot je bil tisti, ki sem si ga pred ogledom ustvarila v svoji glavi. A bolj kot branje te simbolike se mi zdi v tem trenutku vredno omembe razumevanje filma kot presenetljivo dobesedne filmske upodobitve portreta. Brez predzgodbe, brez zgodovine je Ona ujetnica svojega okvirja in trenutka, ki se res vleče čez različne letne čase, a v svojem bistvu ostaja enak. To je upodobitev posameznice izven družbe, v njeni najbolj minimalistični obliki.

            Morda je razočaranje premočna beseda. Morda je preveč preprosta. Filmi, ki jih navadno opišem s tremi besedami medlega odobravanja, so nepogrešljiv del festivalske izkušnje. Ti filmi so, prav tako kot tisti, za katere si želim, da jih ne bi videla, del festivalske raznolikosti, in me spremljajo že od samih začetkov. V desetih letih so se moja filmska pričakovanja seveda spremenila. Zdaj ne pričakujem več prelomnic (pa ne zato, ker ne bi verjela, da me še čakajo), ampak se predvsem trudim zapolniti vse špranje, brez česar bo moj filmski mozaik lep, a nepopoln. Zdaj zahtevam več, a tudi lažje odpuščam.

Tamara Klavžar, mlada filmska kritičarka