Festivalska matineja in paradiž

            Na Liffu obožujem filmske matineje. Dopoldanski termini so zame meditativni ritual. Spočita od filmskega maratona prejšnjega dne in lačna novih filmskih podob vsako jutro znova romam v kinodvorano, kjer se za razliko od nekaterih večernih terminov ustvarijo idealni pogoji za gledanje filmov. Ni živčnega presedanja na stolih, ki po večurnem sedenju olesenijo, mobiteli ne zvonijo in vrečke s hrano ne šumijo. Zdi se, da s(m)o dopoldanski obiskovalci v nekakšnem skupinskem umirjeno-blaženem stanju in naša mantra je film.

            V nedeljo sem si na matineji ogledala še enega v vrsti zelo dobrih filmov na letošnjem festivalu. Prva letošnja razprodana matineja, ki ni v filmski sekciji Kinobalon, je zasluženo pripadala kar 140 minut trajajočemu švedskemu filmu Dekle na poziv iz sekcije Perspektive. Odličen celovečerni prvenec režiserja Mikaela Marcimaina je še eden v vrsti odličnih filmskih proizvodov, ki po vzdušju močno spominja na v zadnjem času zmeraj bolj popularne skandinavske detektivsko-triler serije. Film je narejen po resnični zgodbi na Švedskem v 70ih letih, ko je seksualnost liberalna, ženska emancipacija pa na vrhuncu, kar s pridom izkoriščajo tudi politiki s svojo všečno demagogijo pri nabiranju političnih točk. Pod svetlečo površino pa se skrivata korupcija in umazan svet prostitucije celo mladoletnih deklet. Film brez pretiravanj in dramatične režije doseže napetost skozi dodelan scenarij, za vzdušje 70-ih pa poskrbi odlična kostumografija in še boljša filmska glasba.

            Iz filmske matineje sem se zvečer ponovno izgubila v filmskem raju avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki je eden najbolj uspešnih predstavnikov nove generacije filmskih ustvarjalcev konzervativne dežele potlačenih vsakodnevnih perverzij in želja, od koder režiser črpa svoj navdih. Njegovo avtorstvo se odraža v specifični filmski formi, ki je kombinacija dokumentaristične kamere in izjemno natančno postavljenih in stiliriziranih kadrov s čistimi linijami in simetričnimi kompozicijami, kjer se kaže njegova prva ljubezen do fotografije. Po lanskem festivalskem filmu Paradiž: Ljubezen, sem letos z nestrpnostjo pričakovala zadnja dva dela trilogije Paradiž: Vera in Paradiž: Upanje, ki me kljub visokim pričakovanjem nista niti malo razočarala. Seidl namreč v svoji rajski trilogiji, tako kot v svojem preostalem opusu, razpira tančico normalnega vsakdana skozi zgodbe posameznikov. Paradiž: Vera govori o Terezini sestri, ortodoksni katoličanki, ki s kipcem Device Marije novači ljudi, večina takih, ki živijo na socialnem robu. Tako prvi kot drugi del trilogije sta veliko bolj neposredna in eksplicitna, medtem ko je tretji del, ki govori o 13-letni Melanie (Terezini hčerki; vse tri junakinje trilogije so med seboj v sorodstvu), ki se na dietnem kampu zaljubi v 40 let starejšega zdravnika, veliko bolj nežen, saj so v igri otroci oziroma najstniki. Seidl tako z občutkom odkriva kako mislijo in govorijo povprečni ljudje (večinoma malomeščani) in razkriva tisto nevidno, kar ustvarja ideologijo. Zmeraj se trudi kazati resnico, ki s svojo neprijetnostjo zmoti gledalca do te mere, da se mu film vtisne v spomin, kar je tudi Seidlov glavni namen.

Petra Gajžler, mlada filmska kritičarka