Nekaj ponedeljkovih

November je tu in z njim Liffe, naša priložnost torej, da se kot obiskovalci tega najpomembnejšega filmskega praznika pri nas dodobra razgledamo po pestri filmski pokrajini lanskega in letošnjega leta, se ponovno srečamo z novimi filmi starih znancev in spoznamo tiste, ki jih bomo bržkone zvesto spremljali tudi na prihodnjih edicijah festivala.

            Carlos Gutiérrez je kralj rokenrola v Zadnjem Elvisu, prvencu argentinskega režiserja in scenarista Armanda Boja. Elvis ni le, ko ob večerih prepeva v zanikrnih barih in igralnicah Buenos Airesa, Elvis je tudi, ko čez dan dela v tovarni ali ko si doma pripravlja sendviče z arašidovim maslom in bananami, Kraljevo najljubšo hrano. V svoji iluziji ostaja neomajen, tudi ko resničnost butne vanj z vso silo in ga prisili, da nekaj časa skrbi za svojo odtujeno hčer (Liso Marie, kakopak).

            »Sanje nas naredijo takšne, kakršni smo,« pravi eden izmed imitatorjev, ki naseljujejo komuno novodobnih političnih, verskih in pop ikon v Mister Lonelyju (2007), filmu Harmonyja Korina, čemur bi zlahka pritrdil tudi Bojev Elvis. A Korine se liffovski publiki tokrat predstavlja s Spomladanskimi žurerkami, filmom, ki vas zagotovo ne bo pustil ravnodušnih. Morda zato, ker ga je preveč preprosto gledati? Ker je v njem (prevrednoteno) vse, ob čemer se naslajajo moguli zabavne industrije, ko orožje, seks in denar na pobebavljen način pretvarjajo v ničle na bančnih računih ter kar dandanes na veliko izrisuje koordinate (ameriških) mladostniških fantazij in sanj? Morda zato, ker je z bivšimi disneyjevimi punčkami posnel nekaj, česar jim njihove pogodbe gotovo niso dovoljevale? Itn. Itn.

            Love it or leave it. Ne razumem pa tistih, ki ga v imenu Korinovega dozdajšnjega opusa zavračajo kot nek perverzen odvod, nevreden njegovega avtorja. Res je, da je distopični predmestni trash zamenjal za spolirano, z bleščicami posuto MTV-estetiko, ampak ali ni v biti ostal zvest poetičnemu učinku, ki ga je že na samem začetku njegove umetniške poti izstrelil v panteon sodobnih kultnih avtorjev? Ali niso Spomladanske žurerke nekakšen negativ Trash Humperjev?

            Teater ubijanja je presunljiv in ob ogledu sproža celo paleto mešanih občutkov. Kdaj ste se nazadnje nasmihali med filmom o množičnih pobojih in se šele v naslednjem trenutku ozavestili, kaj pravzaprav gledate? Oppenheimerjev dokumentarec svojo moč črpa predvsem iz svojevrstnega, izjemno učinkovitega pristopa, ki morilcem (»svobodnim možem«, kakor gre režimska definicija indonezijskih paramilitantnih gangsterskih tolp), ki se jim nikoli ni bilo treba bati kazni za svoja dejanja, omogoči, da se na filmu/skozi film portretirajo sami.

            V dolgo pričakovanem Laboratoriju groze je Shane »one-man band« Carruth logično-narativno vrtoglavico potovanja skozi čas, s katero se je proslavil v filmu Primer (2004), zamenjal za digital(izira)no alkimijo. Kaj imajo skupnega Henry David Thoreau, spajanje identitet, papirnate verige, pujsi, eksperimentalni snemalec zvoka oz. kmet oz. kirurg, orhideje in črvi? Verjetno je primerno, da si na to vprašanje vsak odgovori sam.

C'est la Liffe!

Bor Pleteršek, mladi filmski kritik