Trije pogovori o isti stvari

 

INT.  PREDDVERJE CANKARJEVEGA DOMA – ZVEČER, SREDA, 13. NOVEMBER

 

Umetne  luči osvetljujejo širok, podolgovat, hodniku podoben prostor, obdan z lesom in ogledali. Ob steni stoji vrsta naslonjačev, nekateri izmed njih ponujajo zatočišče utrujenim filmskim nomadom, ki čakajo na svojo naslednjo predstavo. Teče osmi dan Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala in nekateri že plačujejo ceno za ambiciozno načrtovan urnik ogledov. V zraku je nekaj električnega – vibracije se spremenijo v tiho mrmranje, nato postajajo vedno bolj odločne in razločne, dokler se končno ne odpro velika steklena vrata in v preddverje se iz Linhartove dvorane razlije človeška množica. Pari prijetno kramljajo, prijateljice se spogledujejo, številne med njimi v rokah stiskajo robčke in si po malem otirajo oči ter brišejo sledi pobegle maskare. Ne glede na stanje mejkapa je skupno, da so si ravnokar pogledali Philomeno Stephena Frearsa. Starejša gospa in gospod stopita za trenutek v kot preddverja, medtem ko si gospa oblači plašč.

GOSPOD

A ti si že gledala kaj od tega režiserja?

GOSPA

Ne vem, ne spomnim se ...

GOSPOD

No, lep film je bil!

GOSPA

Ja, res lep, res lep. Spominjal me je na Sestre Magdalenke, si ga gledal?

GOSPOD

Ne ...

GOSPA

Tudi tam so te zlobne nune. Ampak veš kaj, če pomisliš, če bi bila naša država bolj katolizirana, če bi bili recimo Hrvaška, nam verjetno sploh ne bi pustili gledati tega filma!

GOSPOD

Najbrž res. Greva?

GOSPA pokima in skupaj z GOSPODOM se odpravita proti stopnicam, mimo dveh deklet, ki si ogledujeta filmske plakate na eni od sten.

DEKLE 1

Uh! Frances Ha! A si ga gledala?

DEKLE 2

Ja, že v četrtek, super je bil! Veš, kaj se mi je zdelo zanimivo, da če pogledaš, kako je posnet, bi se ... lahko bi se tudi v osemdesetih dogajal.

DEKLE 1

Ja, mogoče res. Če odmisliš pametne telefone, potem ...

DEKLE 2

... pa Macbooke ...

DEKLE 1

Kaj?

DEKLE 2

Macbooke, laptope …

DEKLE 1

Aja, ja, seveda. Če odmisliš to, potem bi bil lahko posnet v osemdesetih, čisto je v tem feelingu.

DEKLE 2

V nekem smislu so to Hughesovi filmi za našo generacijo.

DEKLE 1

Čigavi?

DEKLE 2

Hughesovi, saj veš, John Hughes?

DEKLE 1

Um ...

DEKLE 2

Pretty in Pink, pa Breakfast Club, pa to ...

DEKLE 1

Aja, ja, Pretty in Pink, ja, mogoče pa res! Čist so generacijski. Čeprav, mene je ful spominjal na Woodyja Allena, to, kako New York snema, taka lepa črno-bela slika, pa te ulice ...

DEKLE 2

Res je izgledal tako, kot bi Woodyja zmešal z Wesom Andersonom.

DEKLE 1

Mogoče pa res deluje malo wesandersonovsko.

DEKLE 2

Saj ta režiser, Noah Baumbach, je skupaj z Wesom napisal par scenarijev, za Fantastic Mr. Fox, recimo.

DEKLE 1

A Jarmuschov film ti je bil všeč?

DEKLE 2

Večna ljubimca? Veš, kaj se mi zdi, da gre Jarmuschu zdaj bolje muzika od rok kot filmi.

DEKLE 1

Uh, zlobno! Zakaj? Meni je bil pa čisto všeč. Boljši kot tisti prejšnji, Meje razuma. Tisto je bilo čisto preveč pretenciozno, ničesar nisem razumela.

DEKLE 2

Uh, kaj, boljši ti je ta? A se hecaš? Ta je šele pretenciozen, ves čas trosi naokrog neke očitne reference, mislim, Air Lumiere? Pa tisti »oltarček« (s prsti v zraku nakaže narekovaje) z vsemi pesniki in tisto o Byronu? Please!

DEKLE 1

Pa ne moreš tega tako zares jemati. To naj bi bilo zabavno. Za hec.

DEKLE 2

Ja, ampak ni smešno, kvečjemu patetično je. Res mi daje vtis, kot da se je naveličal filmov. Pa naj dela pač glasbo, če nima česa več povedati. Že samo ta ideja z vampirji, uh!

 

Dekleti nadaljujeta debato, medtem ko se poleg njiju odpro vrata Kosovelove dvorane. Ven med drugimi prikorakata moška srednjih let, oba v črnih plaščih in s črnimi očali na obrazu. KRITIKA.

KRITIK 1

Hm.

KRITIK 2

Ja. Kaj je bilo to?

KRITIK 2

Vic in Flo. Zagledata medveda. Ha.Ha.

KRITIK 1

Ha ha indeed. Ne vem, zakaj se je komur koli zdelo, da film potrebuje tak konec.

KRITIK 2

Mogoče je problem v tem, da brez tega konca praktično ni narativnega loka. Zgodba bi obstala v zraku, brez zaključka, brez ... poante.

KRITIK 1

Saj je tudi zdaj nima. Ugh, tako kot ta grozni Laboratorij groze. Ne vem, kako si lahko drzne neki režiser narediti tako dolgočasen film! To je naravnost žaljivo do gledalcev.

KRITIK 2

Pa saj ni bil dolgočasen.

KRITIK 1

Ah daj, skoraj sem zaspal. Skoraj molil sem za to, da bi mi nekdo dal daljinca, da bi lahko zadevo pogledal na fast forward.

KRITIK 2

Kaj pa vem, meni je bil recimo všeč njegov ta prejšnji, Primer. Veš, kaj sem pomislil na koncu? Tako bi najbrž izgledala grozljivka, če bi jo posnel Terrence Malick.

KRITIK 1

Hahaha, posrečeno. Če ne bi bili že vsi Malickovi filmi pravzaprav grozljivke ...

KRITIK 2

Kako to misliš.

KRITIK 1 (pogleda proti izhodu)

Daj, greva ven na en čik, ti bom povedal ...

 

KRITIKA odkorakata počasi po stopnicah in eden od njiju vneto gestikulira, medtem ko drugi gleda v drugo smer, proti hostesam, ki oblečene v oprijete obleke med odhajajoče obiskovalce delijo stekleničke pijače naše in vaše mladosti. Preddverje se počasi sprazni, močne neonske luči ena za drugo utripajoče ugasnejo in dolgi hodnik napolni zvok tišine, tiste vrste tišine, ki ni v resnici tišina, ampak samo pričakovanje vrveža naslednjega čudnega, dolgega festivalskega dne.

 

Bojana Bregar, mlada filmska kritičarka