Leviatan, film – pošast!

 
Dvorana se potopi v temo in znajdemo se na krovu ribiške ladje sredi oceana. Ne vemo, od kod smo krenili. Ne vemo, kam gremo. Ne vemo, kaj se pravzaprav dogaja. Ampak vse to niti ni pomembno. Kajti, še preden si uspemo odgovoriti na katero koli izmed zgornjih vprašanj, smo že popolnoma hipnotizirani od kalejdoskopa nenavadnih podob, ki se vrtijo na platnu. Smo kot pustolovci iz davnih dni, ki se podajajo na neznano potovanje. Odhajamo tja, kamor nikdar ne bomo prišli, vračamo se od tam, kjer nikoli nismo bili. Brez konteksta, brez besed, zgolj kakofonija zvokov in barv.

         Učimo se potrpežljivega opazovanja počasnega, strašljivega ter obenem čudovitega plimovanja življenja in smrti. Za ovratnik dihamo osamljenim ribičem, skrivoma opazujemo izčrpane mornarje, ki jih premaguje utrujenost, kot ladja režemo valove, svobodno letimo skupaj z jato galebov in lovimo zadnje vdihe življenja v svoje škrge. Ko potopljeni v morske globine v daljavi opazujemo, kako kakor asteroidi po rdeče obarvani mlečni cesti mimo nas potujejo morske zvezde in zavrženi ostanki ulova, nam je že popolnoma jasno, da smo se znašli na precej nenavadni filmski odisejadi.

         Inovativen eksperimentalni dokumentarec ali bolje rečeno eruditska etnografska študija odnosa med človekom in morjem je delo angleško-francoskega režiserskega dua. Lucien Castaing-Taylor in Véréna Paravel sta antropologa in umetnika, ki brišeta meje med vizualno umetnostjo, dokumentaristiko in antropologijo. Film, za katerega se zdi, da eksistira v docela nemogočih prostorih, je posnet s celim arzenalom majhnih kamer, ki so pritrjene na ribiče, mrtve ribe, na ladijske priveze, jadra, trup, na ptice, vržene so v morje … skratka razpršene so povsod. Njihov pogled je povsem dezorientiran, a hkrati edinstveno pester.

         Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za nekakšno znanstveno študijo pogleda, s katero avtorja med drugim poskušata ustvariti tudi drugačno, bolj ponižno upodobitev naše civilizacije. Za razliko od večine dokumentarcev, v katerih je edina perspektiva pogled človeka, ima v Leviatanu pogled ulova enako težo kot pogled ribiča. Stališče enakopravnosti vsega življenja na planetu je simpatično zaokroženo tudi s filmskimi krediti z latinskimi imeni vseh bitij, ki se pojavijo v filmu.

         Ko premišljujemo o tem, kako bi lahko znotraj filmske umetnosti kontekstualizirali Leviatan, na misel pridejo Stan Brakhage, Werner Herzog in David Lynch. Vendar kakršnekoli klasične primerjave zelo hitro izginejo v žrelu starodavne morske pošasti. Leviatan je film v žilo. Čisto, intenzivno, adrenalinsko avdiovizualno doživetje brez dialogov, ki ga občutimo s celim telesom. Pokaže nam svet. Naš svet, ampak neprepoznaven. Svet, kot ga še nikoli nismo videli. Spodnese nam trdna tla pod nogami. Naša prostorska in časovna orientacija izgineta. Počutimo se, kot da smo na majhnem papirnatem čolnu sredi ogromnega razburkanega oceana in magnituda narave nam povzroča vrtoglavico.

Ana Šturm