O smrti in njeni uporabi v filmske namene

         Če bi Rita v filmu Salvo (2013, Fabio Grassadonia, Antonio Piazza) dobila priložnost spoznati svojega ugrabitelja, bi se skupaj mogoče lahko podala na akcijski pregon in Ritino dramatično reševanje. Ker pa je Rita slepa in je Salvo preveč resno vzel svojo vlogo čemernega molčečega zločinca, da bi si vzel čas in ji situacijo vsaj poskušal razložiti, je Rita obsojena na skopo komunikacijo fizičnega nasilja, in zato tudi sama komunicira le s hrupom, uničevanjem in pesmijo. Tudi gledalcu ni podana nobena oprijemljiva razlaga Salvovih dejanj. Na koncu smo film prisiljeni brati kot nekakšno ljubezensko zgodbo kriminalca in naključne lepotice, za utemeljitev katere je dvodnevno bolj ali manj uspešno deljenje hrane očitno povsem zadostno. Saj veste, ljubezen na prvi pogled – Rito sta pred smrtjo, ki bi jo zaradi vezi z bratom morala doleteti, pač rešila njen lepi obraz in neupoštevanje njene pravice do življenja. Da situacija dobi še pridih nadnaravnega blagoslova, smo soočeni z dozdevnim izboljšanjem Ritinega vida, ki ga film poveže s Salvom, a v resnici nikoli ne pojasni, ali gre za dejansko čudežno ozdravitev ali le prikaz Ritinega siceršnjega videnja sveta. Vse do zadnjih prizorov filma, z Ritino zavrnitvijo možnosti pobega s Sicilije in njene odločitve, da bo ob Salvu, o katerem še vedno ne ve skoraj nič več od njegovega imena, počakala do njegove neizogibne smrti, da bo upanja na drugačno razlago dogodkov le konec. Ko Rita na videz povsem hladnokrvno zapusti Salvovo truplo, lahko začnemo njene motive za sodelovanje v Salvovi idealizirani igri romantične ljubezni brati tudi kot posledico njene jeze in svojevrsten način spopadanja z ugrabitvijo, na katero je odgovorila z nepredvidljivostjo in pasivnim maščevanjem, ki ga vodi predvsem želja po preživetju in zmagi. To ji Salvova smrt tudi podeli.

         Na drugi strani Zemlje, nekje med Fukuoko in Tokiom, skoraj hkrati poteka akcijski dogodek stoletja. Ta je poleg vedno navzočih policistov in izurjenih zločincev vase privlekel še nepregledno število japonskih civilistov, ki včasih poskušajo ubijati, večinoma pa so zadovoljni že, če so pasivno udeleženi v pregonu tako velikih razsežnosti, ko je skrajno nenavadno, da nihče ne opazi njegove filmske postavitve (ali, zakaj se the fourth wall vedno pojavi vedno le takrat, ko ga ne potrebujemo?). V Slamnatem ščitu (Shield of Straw, 2013, Takashi Miike) je pregon, ki vsebuje že skoraj melodramatično glasbeno podlago, precej nepotrebnih smrtnih žrtev, nepregledno število policistov in enega zločinca, katerega varovanje je v resnici povsem nesmiselno, saj je zanj smrtna kazen neizogibna, preizkušnja za skupino, ki je bila določena, da Kiyomaruja obvaruje pred civilisti in njegovo usodo prepusti edinemu legitimnemu vršilcu kazni – sodišču. Atsuko, edina ženska, vpletena v akcijo, tako kot skoraj vsi njeni kolegi seveda umre, saj je njena smrt pač potrebna kot zadnji, katarzični preizkus Kazukijeve predanosti lastnim načelom in dodeljeni vlogi varovalca najbolj zaželenega zločinca na Japonskem. Da tega, da Kazukiju pride prav tudi novo pridobljeni otrok, ki ga je nov oče očitno osrečil dovolj, da za mamo vsaj na platnu ni imel časa žalovati, sploh ne omenjamo.

         Spet nekje drugje, v Ljubljani, se Liffe vztrajno in neodložljivo bliža koncu. Ko že vnaprej žalujem za izgovorom, ki mi dovoljuje, da v manj kot dveh tednih pogledam več kot dvajset filmov, hkrati pa si ničesar ne želim bolj kot mirnega dne, preživetega ob čaju ter pogovoru o filmu in življenju, mi je kot vedno žal le za to, da mi ne uspe pogledati vseh predvajanih filmov. Nekatere sanje so pač neizpolnljive, smrt zunaj filmskega platna pa le sredstvo, s katerim življenje skrbi, da smo njegovo vsebino prisiljeni izbirati.

Tamara Klavžar, mlada filmska kritičarka