Izgubiti razum na Liffu

            Spet je napočil tisti čas jeseni, ko smo v festivalski mrzlici vsaj nekoliko izgubili razum. Vsako leto znova nas namreč zanese, da si privoščimo več filmov, kot nam po racionalizacijskem premisleku, ki pritiče vsesplošnemu varčevalnemu stanju v državi, dopuščata naša denarnica in čas. Ob tem nam uspe najti najbolj prikladen izgovor, da vselej gre za izjemen in neponovljiv dogodek. In res je. Enkrat na leto v Ljubljani zagotovo kraljuje film, vsako leto v drugih kombinacijah, in takrat se čas organizira izključno okoli njega. Naše življenjske urnike za skoraj dva tedna mednarodnega filmskega festivala, če se le da, podredimo filmu in ne obratno. Vzdušje, ki se ob tem ustvari med ljudmi pa je nalezljivo in vedno znova nepozabno.

            Drugi festivalski dan se je obetavno začel z prijetno britansko matinejo Ginger in Rosa režiserke Sally Potter, kjer sta nas glavni igralki s pomočjo komplementarnih barv mizanscene zapeljevali s svojo mlado lepoto, z iskrivim pogledom in vetrom v laseh. Ginger in Rosa je zgodba o najboljših prijateljicah, ki se z vstopom v najstniška leta zaradi različnih prioritet oddaljita. Ginger pod vplivom svojega pacifistično usmerjenega očeta Rolanda zavzame globalno družbeno-aktivistično držo proti jedrskemu orožju, med tem ko Roso bolj zanima, da bi namesto celega sveta, rešila samo enega človeka in to je Roland, kateri moralno opravičuje svojo zvezo z Roso skozi načela pacifizma in svobode. Film je izjemno privlačen s svojo fotografijo in glasbo, vendar pa mu lahko nekoliko zamerimo, da je Rosin lik nekoliko preveč enoznačen v primerjavi z Ginger, ki jo je v vsej svoji večplastnosti odlično upodobila takrat šele 13-letna Elle Fanning.

            Popoldne smo se iz Londona leta 1962 preselili v sedanjost, a najstniški duh se je ohranil, le da smo ga tokrat zaužili skozi estetsko nespoliran filmski žanr neodvisnega dokumentarnega filma. Avstrijski režiserki Monja Art in Caroline Bobek sta tik pred poletnimi počitnicami nekaj časa spremljali skupino 14-letnih prijateljic, ki se soočajo z največjimi eksistencialnimi problemi do sedaj, in sicer selitev dveh prijateljic ter menjava šole. Film Za vedno neosamljene (Forever Not Alone) nas popelje v središče modernega najstništva, podprtega s potrošništvom in sodobno tehnologijo pametnih telefonov, ki predstavljajo podaljšek njihovih realnih prijateljstev. Dokumentarec je sproščen, zabaven, iskren in naturalističen prikaz življenjskega obdobja, ki ga same protagonistke dojemajo kot najbolj dramatičnega, kar odrasel gledalec v refleksiji lastne življenjske problematike, doživi kot sproščen komičen element.

            Najbolj pričakovan film dneva je bil v večernih urah poleg Wong Kar Waijevega Velikega mojstra (The Grandmaster) zagotovo nemški film Izgubiti razum (Lose Your Head), predvsem zaradi debitantskega mednarodnega filmskega nastopa Marka Mandiča. Vendar pa film ni izpolnil pričakovanj ne s strani igre, ki je na trenutke, ko igralci govorijo v nematerinski angleščini, okorna, niti s strani režijskih prijemov, ki so z nekaterimi bližnjimi plani ustvarili preveč dramatičen učinek. Ta je namesto identifikacije povzročil odtujitev, hkrati pa je nenamerno razgibal še smejalne mišice obiskovalcev. Scenarij filma se s svojimi vsebinsko nerelevantnimi izleti nič bolj ne izkaže in zdi se, da ustvarjalci niso točno vedeli kako bi film zaključili, o čemer pričata kar dva nenadna preobrata v zgodbi tik pred koncem, ki se zdita prej obupen klic na pomoč kot pa premišljen zaključek zgodbe.

Petra Gajžler, mlada filmska kritičarka