THE NECKS

Linhartova dvorana, 5. julij 2014

Osrednji koncert zadnjega festivala je pripadel avstralskemu kultnemu triu The Necks. Bend, znan po tem, da nikoli ne vadi in se na nastopih prepusti spontanemu ustvarjanju daljše, praviloma enourne skladbe, je še enkrat dokazal, da je posebnost v glasbenem (ne le jazzovskem) svetu. Trije glasbeniki sredi začetne tišine pred koncertom na odru stojijo oziroma sedijo ob svojih inštrumentih in strmijo predse.

Občutek imaš, da se sploh ne bodo premaknili in da se še kar nekaj časa ne bo nič zgodilo. Očitno The Necks čakajo na samo njim umljivo točko v času, ko vedo, da lahko začnejo. Vse se dogaja počasi, pravzaprav zelo počasi, ko kontrabasist Lloyd Swanton na strunah najprej zastavi preprosto melodično linijo, ki ji po nekaj taktih začne dodajati ton ali dva. Mantri podobna melodija kar visi v od pričakovanja težkem zraku, na kar se – še počasneje – igri pridružita še pianist Chris Abrahams in bobnar Tony Buck. Ko iz začetne počasnosti trio začne v glasbo dodajati vse več okraskov, se težišče skladbe obenem začne nenehno in neopazno premikati od člana do člana, dokler ne dosežejo navdušujočega vibriranja, malone vidnega gibanja zvoka, ki je tako zgoščen, da ga čutiš na fizični ravni. Tako kot so skladbo neopazno pripeljali do skladnega plapolanja, se z enako preprostostjo ta začne rahljati, njena večslojnost pa razpletati nazaj k preprostim oblikam, iz katerih so jo sploh začeli graditi. Počasi, z vse več vdori tišine, se »kos« zvoka prizemlji, umiri ... V napetem ozračju se bend vse bolj ovija v tišino, njihovi prispevki so še komaj slišni, bolj šumeči kot zares jasni, in ko se – spet zelo počasi – nazadnje ustavijo, ugotoviš, da se tišina, ki je ostala za njihovo skladbo, sliši povsem drugače kot tista, iz katere so začeli.

Mario Batelić

{rss uri=http://picasaweb.google.com/data/feed/base/user/107185858964134109758/albumid/6032862758834941537?alt=rss&kind=photo&hl=sl}

Foto Nada Žgank