Čas za …

Če parafraziram čudoviti čilski dokumentarec Čas za čaj, ki ga bomo predvajali v sklopu Intimni portreti, bo letošnji Festival dokumentarnega filma poln hitrih, odločujočih, nujnih filmov, dokumentarcev, ki odštevajo čas in kričijo: Glejte, končno vam razkrivamo resnico!

Ob pregledu programa hitro ugotovimo, da dokumentarci iščejo rešitve; trdijo, da je čas za dialog med zadrtimi islamskimi tradicionalisti in laiki (kar osvetljuje Biti Iranec) kot za sožitje med Palestinci in Izraelci (Zeleni princ), čas je za priznanje Zahoda, da že stoletja ropa afriško celino in še vedno ni konec kolonializma (V suženjstvu zakleti), pa tudi za haaško sodišče (Srbski odvetnik), za naznanitev posiljevalcev in pedofilov (Brez uspavanke) ter za odrekanje sladkorju (Sladkorni blues). In čas je za ples, na katerega nas bo v otvoritvenem filmu Ples z Marijo povabila znamenita argentinskaplesalka in učiteljica Maria Fuchs, ki kljub častitljivim devetdesetim letom še vedno pleše. Čas je tudi za ljubezen, bolje rečeno, za ljubezen in spolnost se vedno najde čas, kot so v češkem dokumentarcu Tok ljubezni prepričani postarani prebivalci transilvanske vasice, ki upokojitve ne poznajo ne v poklicnem ne v ljubezenskem smislu.

Tok ljubezni, sklepni film letošnjega festivala, nas popelje proti drugi, manj stresni obliki vsakdana, tja, kjer nas prevzameta ponotranjenost in refleksija. Takšni so denimo muzejski prostori, ki jih v londonski Narodni galeriji prikazuje Frederick Wiseman, najbolj stalen gost festivala in režiser, ki zna iz portreta institucije ustvariti neverjetno živahno filmsko tkivo. Podobno je tudi na čajankah osemdesetletnih čilskih (in čilih) gospa, ki se redno, vsak mesec, ob piškotih in čaju dobivajo že vse od mature.

Najbolj nujen film festivala je letos gotovo politični triler Citizenfour Laure Poitras, nastal ob Snowdenovem razkritju zaupnih dokumentov, s katerimi je žvižgač opozoril na ilegalne prisluškovalne tehnike ameriških obveščevalnih služb. Da so vsi sodobni dogodki pravzaprav zgolj (nikakor farsna) ponovitev starih grehov, pa razkriva film 1971, ki dokazuje, da prisluškovanje in vsesplošni nadzor v štiridesetih letih nista izginila, ampak sta se zgolj izpopolnila. Oba filma predstavljata premostitev k letošnji tematski retrospektivi, ki slavi ne le zgodovino političnega dokumentarca šestdesetih in sedemdesetih let, temveč tudi nedavni izid študije Andreja Špraha, ki se je v zadnjih petnajstih letih najbolj detajlno in sistematično posvečal problematiki politično angažiranega dokumentarca.


Simon Popek,
vodja filmskega programa CD

Spoštovani ljubitelji filma

Morda je res, da je pozaba največji božji dar človeku, kot pravi sirski upornik Abdul Basset Saroot v našem lanskem nagrajencu festivala Vrnitev v Homs. Kot življenje nam tudi dokumentarni filmi ne prizanašajo z osebnimi zgodbami ali utripi realnosti, za katere nezavedno vemo, da jih junaki zgodb in življenje samo lahko prenese le s pomočjopozabe. Velikokrat gre za nasilje v več oblikah: fizično ali kot psihološka zloraba, nad svobodo ali svobodnim mišljenjem, nad človekovim dostojanstvom.

Pa vendar vsi cenimo dragocenost spomina, ki nam ga pomenijo pripovedovane zgodbe, še posebej skozi dokumentarni film, ki to nalogo opravi tako neposredno in verodostojno, ter z zmožnostjo nadeti človeški obraz vsemu, kar sicer poznamo zgolj kot politično, gospodarsko, sociološko, statistično, antropološko ...

Poslanstvo Amnesty International je človekove pravice predstaviti ljudem tako, da jih vzamejo osebno. Vemo, da dokumentarni film to lahko opravi bolje kot raziskave, poročila in zapisane zgodbe. Zato se mu poklanjamo in pridružujemo ter ga letos vnovič nagrajujemo. In vnovič k ustvarjanju dokumentarnega filma vabimo mlade: letošnji drugi natečaj za kratki dokumentarni film smo razpisali na temo migrantov. Vemo, da za mlade ustvarjalce dokumentarni film ni le ustvarjanje in zaznavanje spomina. Kot za preostalo publiko festivala bo tudi zanje odpiranje zavesti za novo, še ne spoznano; bo učenje in učenje spoštovanja. Želimo si, da bo tudi želja poseči v realnost in narediti lasten korak za boljši svet.

Nataša Posel,

direktorica Amnesty International Slovenije